Simona Semenič je dramatičarka in performerka. Končala je študij
dramaturgije na AGRFT. Je dobitnica nagrade Prešernovega sklada (2018) in
dobitnica treh Grumovih nagrad in dveh nominacij.
Njeno prvo nagrajeno dramsko besedilo 5fantkov.si (2008) je
prevedeno v enajst jezikov in uprizorjeno v več evropskih državah, v ZDA in
tudi na Bližnjem vzhodu, v nekaterih državah tudi objavljeno. Predstave po
besedilu 5fantkov.si so prejele nagrade na Švedskem, v Bolgariji in na
Slovaškem. Grumovo nagrado je dobila še za besedili 24ur (2006)
in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedilo 1981
(2013) in to jabolko,
zlato (2016)
pa sta bili za isto nagrado nominirani. Tudi uprizoritve njenih
besedil so prejele številne nagrade tako v sloveniji kot tudi v tujini. Med
ostalimi njenimi dramskimi deli so Nisi pozabila, samo ne spomniš se več
(2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika
o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011), Mi,
evropski mrliči (2015) in zadnje
ljubezensko pismo (2017).
Simona tudi piše,
režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so 9 lahkih
komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007),
Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško
skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z
Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem) in drugič
(2014). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako
doma kot v tujini. Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje tudi z režiserji in
koreografi, večkrat v sodelovanju z Ivanom Talijančićem in Janezom Janšo, piše
pa tudi adaptacije za gledališča (LGL, MGL, SiTi Teater).
Z Mestom žensk je
prvič sodelovala leta 2005 kot dramaturginja pri projektu A.C.T. Metelkova,
leta 2006 je režirala priredbo predstave Večna medikacija, leta 2007 solo Jaz,
žrtev., leta 2014 solo drugič, leta 2018 solo Do zadnjega.
