Kako uprizoriti življenje oz. ali obstaja življenje izven umetnosti?

xx POVEZAVE MED RAZDROBLJENIMI ZGODBAMI/ZGODOVINAMI

Slovenija / 2016 / 90'
Pogovor

»Performer se torej v svojem nastopu ne nanaša več na lik, temveč sam nase. Performer se v tej samonanašalnosti, kot jo imenuje E. Fischer-Lichte, nanaša na svoje telo, na svojo biografijo, kakor jo izraža njegovo telo (spomini, zapisani na telesu), pogosto v svojem nastopu pripoveduje lastno zgodbo, pa čeprav ta ni preverljiva in je lahko tudi zgolj fiktivna, vendar jo (spet pogosto) nenehno argumentira s svojim telesom oz. njegovo navzočnostjo, velikokrat pa performerji nastopajo, […] s svojim lastnim imenom, kot naslovni liki svojega lastnega nastopa, avtopersonalizirani protagonisti scenske fikcije.«
– B. Lukan, Performativne pisave

V sodobnih scenskih umetnostih je vsaj v zadnjih dvajsetih letih zaznati trend, ki ga lahko poimenujemo »vdor realnega«, kjer performerka (na odru) konstruira nek pomen konstruirajoč samo sebe. S premikom fokusa strategij uprizarjanja od reprezentacije k prezentaciji (dogodkovnosti) se subjektivizacija performerke zgodi prek lastne subjektivizacije. Ta proces »uprizarjanja subjekta« oz. »proizvodnje subjektivitete« (A. Jones) postaja ključen nosilec pomena, saj performerkin lik ne obstaja več onkraj performerkinega fizisa, ni več razlike med fenomenalnim in semiotičnim telesom (E. Fischer-Lichte).

Če performerka aktivno črpa iz svojega življenja za umetnost, kaj potem ostane od življenja kot takega? Kot nekateri (A. Jones) opozarjajo, se ob tem pojavlja nevarnost, da subjekt, ki je postal vir ustvarjalnosti na polju simbolnega, hkrati na polju realnega postane implicitno neviden kot dejansko (ideološko, čustveno, seksualno, rasno, razredno in še kako drugače zaznano in identificirano) telo, ki tvori umetniško delo. Zato nas zanima kaj »performiranje identitete« (J. Butler) proizvede v političnem smislu? Kako je ta skrajni preplet umetnosti in življenja politično potenten oz. emancipatoren? Kako v tej situaciji skonstruirati odpor proti hierarhijam, izkoriščanjem, neenakostim, ki so del življenja? Na kakšen način se povezati v (realnem) življenju, če smo ves čas – kot umetniki – na področju (simbolnega) umetnosti? Ali politično delovanje potemtakem lahko obstaja le še kot performans?

O življenju in umetnosti bodo skozi analizo lastnih del, predstavljenih v preteklosti na festivalu Mesto žensk, premišljevale umetnice: Katarina Stegnar (Stegn se), Maja Delak (Drage Drage, Kaj če), Nataša Živković (Prva ljubezen, drugič (Preboleti Naceta Junkarja), Tihožitje, Zavoljoočeta), Simona Semenič (Večna medikacija, Jaz žrtev., drugič).

Koncept in moderacija: Lana Zdravković

V Slovenščini.

Prost vstop.

Organizacija: Mesto žensk v sodelovanju z Galerijo Škuc.