IZHODIŠČA

Svetovni Jug

Novodobna ekonomsko-družbeno-politična delitev sveta se ostro cepi na bogat, razvit in dominanten Sever ter reven, nerazvit, izkoriščan svetovni Jug, kamor štejejo vse države, ki ne izpolnjujejo pogojev statusa razvitih, ne glede na geografsko lego. Na drugi strani je svetovni Jug oaza, ki ponuja resnične priložnosti, obljublja velike izzive za gospodarsko rast, donosne naložbe in bogate dobičke z odpiranjem svojega obširnega trga, toda, žal, le za manjšino svetovnega prebivalstva, ki si je omislila prost/dereguliran trg, demokratični sistem vladanja, neoliberalno gospodarstvo z zgodbo o kapitalizmu kot edini možni alternativi. Že stoletni procesi kolonizacije, dekolonizacije in neokolonizacije tretjega sveta so pripravili plodna tla za ekonomsko invazijo, ki je na krilih globalizacije dobila univerzalne razsežnosti in se je razlila po vsem svetu kot nikoli prej, dosegla celo najbolj zakotne in skrite kotičke zemeljske oble. Da ima ta proces – kot tudi drugi v zgodovini, začeti v dobri veri o napredku – destruktivne učinke, je kmalu postalo jasno, saj negativne posledice, kot so revščina, okoljevarstvene katastrofe, zloraba človekovih in državljanskih pravic, diskriminacije, etnični in regionalni konflikti, masovni premiki beguncev, lakota, nasilje in bolezni, postajajo akutne in se danes z njimi sooča vsa  mednarodna skupnost. Čeprav področje kulture in umetnosti ni ostalo imuno na vsesplošne smernice globalizacije, saj so vzorci razmišljanja, vrednot in etike distribuirani prek informacijskih mrež, ki so monopolizirane s strani prevladujočega tipa kulture, še vedno soobstajajo umetniške prakse s kritičnim pristopom do sodobne mutirane vizije družbe, ki briše zgodovino, razlike, identitete in specifičnosti, umetnost, ki reflektira širše ali lokalne, z nasiljem prepojene slike realnosti perifernega svetovnega Juga. Zato smo tudi na letošnji festival povabili predstavnice vseh umetniških panog ter s številnih perifernih celin, ki bodo prispevale k razmisleku na temo svetovnega Juga in nam posredovale diskurz svoje lastne politično-družbene in kulturne realnosti.

Letos smo namenili veliko prostora performansu in živi umetnosti, umetniški formi, ki ni močno zasidrana v slovenskem kulturnem prostoru. Lahko rečemo, da sta neposredna sporočilnost in močna prezenca skupna imenovalca, ki povezujeta performerke iz Južne, Centralne in Severne Amerike, kot so Alejandra Herrera Silva, Regina José Galindo in Nahomi Ximenez. Teme, ki jih obravnavajo v svojih delih, imajo močan politični naboj. Izjemna gvatemalska performerka Regina José Galindo, ki si je prislužila mednarodni sloves s svojim brezkompromisnim umetniškim jezikom, telo razume kot kolektivno telo in prizorišče konfliktov, neposredno vezanih na neizprosni lokalni kontekst svojega vsakdana. Kakšna je situacija na drugem koncu sveta, kakšne so smernice sodobnega kitajskega performansa, nam bodo pričarale umetnice različnih generacij, kot so Xiao Lu, He Chengyao, Ko Siulan in Liu Lushan. Poleg praktične izkušnje bomo postregli tudi s predavanjem o sodobnem kitajskem performansu francoske kustosinje in kritičarke Bérénice Angremy, ki na Kitajskem spremlja sodobno umetniško produkcijo in vodi China Art Performance Platform (CAPP). Neizprosnih okolij svetovne periferije ni treba iskati samo v oddaljenih državah sveta. Zelo blizu, za našo jugovzhodno/šengensko mejo, na prostoru bivše skupne države, imamo svoj Jug, nerazvit, umazan, nezaželen, po potrebi eksotiziran, toda skoraj vedno obarvan z negativno lučjo. Izkušnja vojne, deprivilegiranost in diskriminatornost so vprašanja, ki se jih lotevajo umetnice in aktivistke Lana in Leila Čmajčanin, Adela Jušić, Alma Suljević in Danijela Dugandžić Živanović. Že na primeru postopka pridobivanja viz je mogoče jasno razbrati, kakšen je odnos do državljanov onkraj jugovzhodne šengenske meje. Leila Čmajčanin svobodo gibanja vzame za izhodišče svoje umetniške akcije Dobrodošli/Welcome/Willkommen, načne širše vprašanje represivnosti migracijske politike, teme, ki se je v svojem novem projektu loteva tudi Lala Raščić. Stari ljudski rek »s trebuhom za kruhom« se je zasidral v besednjak in življenjske poti generacij ter neposredno zaznamoval vse zgodovinske epohe, tako tudi našo. Inspiriral je tudi delo Lesley Yendell, ki je zapustila Veliko Britanijo ter našla navdih in zavetje v mediteranski Španiji, od koder prihaja tudi energična koreografinja in plesalka Sol Picó, katere dela problematizirajo okoljevarstveno problematiko, ženska vprašanja ter splošno negativno družbeno percepcijo staranja in starosti. Množični premiki, oziroma migracijski procesi, niso izključno povezani z ekonomskimi vzroki, saj so izredne politične razmere na številnih koncih sveta glavni generator preseljevanj. Tako je na primer druga osvobodilna vojna v Zimbabveju globoko zaznamovala ter določila delo in življenje Nore Chipaumire, ki je bila primorana zapustiti svojo domovino. Njene koreografije iz izgnanstva so svojevrstne pesnitve o osebnem in kolektivnem spominu, prepojenem z izkušnjami nasilja, travme in upora. Spomin na otroštvo in libanonsko vojno zapisuje Cynthia Zaven v oktofonični, zvočni dnevnik, pripoved najrazličnejših zvokov, skrojenih iz gradiva osebnega zvočnega arhiva, zvokov, ki rišejo številne večpomenske zgodbe. Na drugi strani Azra Akšamija raziskuje razmerja med islamsko tradicijo, predvsem arhitekturno, in sodobnostjo na Zahodu, kjer je po 11. septembru percepcija islama postala skrajno radikalna. Radikalizacija se še vedno stopnjuje, verske in ustavne pravice so v demokratskih državah kršene v imenu varnosti pred Drugim, kar občutimo tudi v Sloveniji; vprašanje džamije še ni dobilo epiloga in vedno znova dviguje veliko prahu na vseh družbenopolitičnih ravneh. Za svojo predstavo Nomadness, ki preizprašuje temi identitete in konflikta, Karima Mansour uporablja paradoksalno metaforično prispodobo o zasaditvi drevesa v puščavi. Na simboličen način govori tudi o lastni usodi neodvisne plesalke in koreografinje, ki je ustanovila prvo neodvisno plesno skupino v Egiptu, o trmasti vztrajnosti pri svoji neodvisnosti, čeprav že več let svoja dela izvaža le v tujino.

Na letošnjem festivalu smo želele gostiti tudi upornice, aktivistke v gibanjih proti neoliberalizmu v Indiji, Boliviji, Hondurasu in Mehiki, predstaviti njihove boje, razvoj avtonomnih gibanj in izkusiti njihova spoznanja, za katera verjamemo, da bi vzbudila temeljit premislek o »političnosti« in »globalnosti«, o »Severu« in »Jugu« v 21. stoletju. Na žalost so politične razmere preprečile uresničenje načrtovane okrogle mize, pa tudi prihod nekaterih umetnic, ki so bile primorane odpovedati že zdavnaj potrjena sodelovanja.

Raznoroden mednarodni program smo začinile z novitetami iz domače ustvarjalne sklede. Predstavile bomo tri avtorske prvence mladih slovenskih vzhajajočih ustvarjalk Nataše Živković, Katjuše Kovačič in Jelene Rusjan. Od teh sta dve produkciji društva Mesto žensk, in sicer predstava Nataše Živković, ki se potaplja v globine močnih, intimnih, zapletenih vezi med mamo in hčerko, ter prvenec vsestranske kulturne improvizatorke Katjuše Kovačič, ki ustvarjalno revizira izkušnjo srečanja in soočanja kitajske ter slovenske tradicije in kulture, ju prepleta in zapleta ravno toliko, kolikor je bilo potrebno, da se odplete in zaplete prvi samostojen projekt. Z Gledališčem Glej smo sodelovale pri produkciji glasbeno-gledališkega performansa Jelene Rusjan, ki v Škrip orkestru, nenavadnem ansamblu kič-noir formacije, igrivo sooča teme mračnega nasilja in pop estetike. Partnersko smo pristopile še k produkciji segmenta kompleksne Vie Nove, performansu izjemne igralke Barbare Kukovec, ki se analitično spopada z vprašanjem žive prisotnosti na odru. Ker Mesto žensk čuti tudi nujo po opozarjanju na prikrito diskriminacijo žensk v kapitalizmu, je bil novi projekt Marije Mojce Pungerčar Tablice umrljivosti več kot dobrodošel komentar aktualne zavarovalniške politike, ki ženskam prisodi manjšo pokojnino kot moškim, ob enakih vplačilih in letih varčevanja. Resne tematike bomo obravnavali tudi na humoren način, in sicer z zabavo zavoda KITCH z naslovom 4 leta pozneje. Gre za obletnico poroke/performansa na Mestu žensk pred štirimi leti, kjer je bil problematiziran postopek pridobivanja državljanstva v RS, ki je najbolj rigorozen do južnih sosedov.

Kot pretekla leta bomo tudi letos nadaljevali z edukativnim programom v obliki dveh brezplačnih delavnic pod okriljem spletne platforme Mesta žensk – CoWeb. Ena delavnica se osredotoča na različne metode pisanja o performansu in Live Artu pod vodstvom mentorice, profesorice Jennie Klein, teoretičarke in piske na področju sodobnega performansa, spola in identitete, ki trenutno skupaj z dr. Deirdre Heddon pripravlja veliko antologijo o zgodovini žive umetnosti Live Art in the UK: Histories and Practices. Drugo delavnico kritiškega pisanja o filmu bo vodila urednica in filmska kritičarka Maja Krajnc. Rezultati delavnic bodo redno objavljeni na spletni platformi CoWeba pod taktirko koordinatorja projekta Sama Gosariča.

Letošnjo bogato filmsko bero po izboru poznavalke sedme umetnosti in selektorice Vanje Kaluđerčić sestavljajo dokumentarci prominentnih filmskih ikon Agnès Varda in Marte Rodríguez, ki na filmski trak zapisujeta zgodovinska pričevanja o življenjskih tragedijah. Poleg dokumentarca v filmskem programu ponujamo tudi najnovejšo mojstrovino babice francoskega novega vala Agnès Varda. Gre za humorno in emotivno avtorefleksijo na bogat ustvarjalkin opus, ki je neločljivo prepleten z osebno življenjsko izpovedjo. Film izjemne turške režiserke Aysun Bademsoy spremlja usodo skupine nogometašic, katerih upi o perspektivni prihodnosti postanejo le neuresničljive sanje. Medkulturne nekomunikativnosti in/ali ignorance se bo dotaknil kratki dokumentarec Laure Stasiulyte, medtem ko Anoche Suwichakornpong v svojem kratkem filmu z izjemnim avtorskim pristopom obravnava upor tovarniških delavk na Tajskem. Finski dokumentaristki Susanna Helke in Virpi Suutari skozi otroško igro zastavljata vprašanja o (ne)pomembnosti razlik med islamsko in zahodno kulturo. Naravnost z beneškega festivala bo k nam priromal filmski prvenec svetovno priznane vizualne umetnice Shirin Neshat. Čeprav obravnava pomembno zgodovinsko politično prelomnico, je film še kako aktualen, saj govori o okoliščinah propada demokracije v Iranu leta 1953, ključni prelomnici, katere direktna posledica sta bili islamska revolucija in politična ureditev današnjega Irana. Ker se zavedamo pomembnosti spodbujanja filmske in kulturne vzgoje že v najzgodnejših letih, smo za najmlajšo publiko izbrale slikovit film o nomadskem življenju. Otroško filmsko poslastico mongolske režiserke Byambasuren Davaae nam je pripeljala Petra Slatinšek, vodja filmskega programa za otroke in mlade Kinobalon pri partnerski instituciji Kinodvor. Festival bomo zaključili z avtorskim filmom Za konec časa samosvoje vsestranske umetnice Eme Kugler, ki je pred časom sooblikovala program prvega festivala Mesto žensk in se v Mesto žensk znova vrača s svojim edinstvenim umetniškim izrazom. Filmski program posvečamo prijateljema Niki Bohinc in Alexisu Tiosecu, zaljubljencema v film, ki ju bomo pogrešali.

Glasbeni program 15. festivala Mesto žensk prisega na raznolikost, zvočno mešanico trpkih in sladkih zvokov, tradicije in sodobnosti, nesporne kakovosti in eksperimenta. Novi projekt angažirane Jelene Milojević je glasbeno popotovanje skozi slike, spomine in občutke z multietnično zasedbo Karavana iluzij, ki združuje ritme vzhodnega Balkana in jih meša z elementi swinga, sambe, bosse nove in funka. Mešanica tradicije in sodobnosti je značilna za ustvarjalnost prodorneMercedes Peón, ki že vrsto let raziskuje in preučuje galicijsko ljudsko glasbeno izročilo, glavni navdih njene ustvarjalnosti. Duet berlinske pianistke Magde Mayas in libanonske saksofonistke Christine Sehnaoui je kreativni spoj različnih estetik in tradicij improvizacije samouke ustvarjalke Sehnaoui in šolane pianistke Mayas, katerih elektroakustične improvizacije različnih tehnik igranja istočasno prežemata mehkoba in ostrina. Po dolgih letih nas bo s svojim nastopom počastila ena najboljših vokalistk sodobnega časa, temperamentna pevka in pianistka grško-anatolskih korenin Diamanda Galás. Opevala je žrtve genocidov, izgnane, družbene izobčence, umrle in umirajoče zaradi aidsa. Njena glasba je prepojena tako z žalovanjem kot z maščevanjem, je prodoren katarzični krik, ki preobrazi in pretrese vse, česar se dotakne. Prvič v Sloveniji gostimo eno najbolj kultnih elektro pop skupin s poudarjeno feministično držo, Chicks on Speed, ki ne deluje le na področju glasbe, saj gre za kolektiv, dejaven na področju aktivizma, vizualnih umetnosti, mode in založništva. Gonilna sila Chicks on Speed sta Američanka Melissa Logan in Avstralka Alex Murray-Leslie, ki organizirata in kurirata večmedijske dogodke pod znamko Girl Monster. Za Mesto žensk je bila pripravljena sedma edicija Girl Monster na temo golote. Znotraj projekta so predstavljene številne sorodne umetnice in iniciative, povezane s feminizmom, ustvarjena je večplastna platforma s spodbujanjem solidarnosti, mreženja, povezovanja ... in dialoga na temo položaja žensk v sodobni družbi, predvsem pa v svetu umetnosti in kulture. Tokrat bosta gostiteljici dogodka Melissa Logan in A. L. Steiner predstavili program, ki vključuje performans in glasbo, pa tudi predavanje in video program, dela provokativnih in kreativnih umetnic, kot so Anat Ben-David, Narcissister, Nadine Jessen, Patty Chang, Valie Export ...

V upanju, da boste v našem mozaiku našli tudi kak dogodek zase, vas pozdravljamo in se veselimo druženja z vami!

Mara Vujić, umetniška vodja 15. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk