(S)pozaba kaprice

V (S)pozabi kaprice odda avtorica svoj glas zapisu spomina, posnetku, ki je bil pozabljen, shranjen v nemosti telesa. Struktura zamolčanega zariše na mesto praznega prostora telo izginevanja in vznikanja.
Prazen prostor je treba šele vzpostaviti, tako kot tišino. Izriše se z (neslišnim) glasom. Ta deluje kot horizont, kamor se vpišejo ostali.
Je glas, za katerega se zdi, da ne obstaja, ker je neslišen in samoumeven.
Glas prostora.
Vanj je umeščen glas, ki se je enkrat že uglasil in se izpel. Deluje in je prisoten samo kot spomin na nekaj preteklega, nekaj že dovršenega – kot posnetek, kot nekaj napol izbrisanega, iznakaženega, premeščenega.
Je glas, za katerega se zdi, da ne obstaja, ker je stvar preteklosti.
Glas spomina.
Z njim si deli prostor in ga sooblikuje glas, ki na licu mesta vznika, se zapleta med luknje spomina in izginja v njem, ko pušča sledi, ko pušča zaznamovano tišino.
Je glas, za katerega se zdi, da ne obstaja, ker z vznikanjem že izginja.
Glas telesa.

… skozi spomin telesa se uglasuje pozabljeno …

Telo glede na prostor glasov …
Telo je prostor, ki se posluša.
           Glas je brez podobe.
Telo je nemo.
Telo nima glasu.
           Glas je nekaj drugega …
Telo glasu samega ni telo tega, ki se oglaša.
Telo glasu ni telo telesa.
Telo telesa ni telo glasu.
           Glas je zapečaten s telesom.                          
Telo glasu je vibriranje, v dimenziji vznikanja/izginevanja.
Telo glasu je prazen prostor, ki ga glas razkrinka.
            … struktura glasu razpre pokrajino telesa.

Zakaj ponovitev z razliko? Zakaj se je treba vrniti na zbledel papir pozabljenega in zavrženega materiala in izbrskati ostanke iz naplavin spomina, iz nečesa, kar je že stvar neke zgodovine?

Proces dela ima lahko več vmesnih postaj. Na teh vmesnih križiščih se sekajo različni možni načini izhoda – odločitve sredi procesa, ki so ključne za to, kakšen bo končni projekt. Na vsaki taki vmesni postaji avtor/ji delajo ''bilance'' že narejenega, prevprašujejo pristope do materiala, metode, analizirajo strukture in se odločajo za določen način nadaljevanja procesa; in na vsaki taki stopnji je delo dokonč(a)no v okvirih postavljenega. Vmesne stopnje, skozi katere je peljal proces dela, so lahko bile nekaj povsem drugega od končnega izdelka – pa zato nič manj ključne – ali pa samo okrnele izdelave končnega.

Vrniti se na eno takih postojank in oditi v drugo smer – kam lahko pripelje, v kakšno soočanje? Vrniti se v rezervoar spomina, kjer leži nekaj, kar je bilo enkrat opuščeno oziroma ni bilo uporabljeno, in spremeniti pot izhoda.

Pripelje v soočanje z nekim drugim obrazom predstave.

… mogoče je spomin samo način, kako sprejeti pozabljeno …
Irena Tomažin

Slovenska premiera v produkciji Maske

Koncept, koreografija: Irena Tomažin; oblikovanje zvoka, glasba: Mitja Reichenberg; lučno oblikovanje: Jaka Šimenc; scensko oblikovanje: Marko Brdar

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Maska, Bunker/Stara elektrarna