Defonija na Mestu žensk
Pričujoči elektroakustični duo ni kar tako. Ima nišo in hrbtenico, kar je redka kombinacija. Obe glasbenici reducirata – če ne kar ignorirata – starodavna inštrumenta: klavir ni več klavir, trobenta tudi ni samo to. Povedano v besednjaku avantgarde nam obe gostji (dobesedno, tehnično, strukturno, formalno) razgaljata inštrumentarij in s tem kažeta, kakšna je lahko ena od prihodnosti tako trobente kakor klavirja.
Andrea Neumann je klasično izobražena pianistka, ki je na lepem zlezla v klavir. Od njega so tako ostale le poležane strune, resonančen trup in okvir, ki je med izvedbo povezan z mini mešalno mizo, skozi katero se zvok deformira in preoblikuje. Tako okrnjen notranji klavir (nem. Innenklavier; angl. inside piano) se ne boji več omejitev in zapovedi, predvsem pa nudi izjemno izhodišče. Pionirka Andrea, ki ima neverjetno uho za intonacijo, imaginacijo in zven, izkorišča novo glasbilo tako, da je kot klavir – pa tudi kot celesta, klavikord, klavičembalo ali bolj odmaknjen japonski koto – prepoznavno v ozadju in vsenaokrog, sam fokus pa obenem gradi docela nepredvidljivo, neznano snov. Tako subtilna raba elektronike, ki se kot izjemna kaže že na razvpiti 'berlinski sceni', dosega neslutene rezultate: solo, v duih (+ Annette Krebs, + Burkhard Heins, + Taku Sugimoto ...) in tudi v večjih zasedbah (Phosphor, No Spaghetti Edition).
Pri iskalcih in iskalkah novih zvočnih možnosti in 'razširjenih tehnik' se vedno sprašujemo, kje je njihova baza. Je to klasika? Morda jazz? Nekako se ne zadovoljimo z dejstvom, da bi počeli samo 'to'. Še tak eksperiment mora imeti svojo bazo, takšna je narava stvari. Tudi za Sabine Ercklentz – ki zna trobiti 'po starem' v zasedbi United Women's Orchestra, izvaja pa tudi salso in 'oprijemljivejši' jazz – je trobenta, kadar se nameni iskati novosti, zgolj 'zvočni vir'. Ustnika v glavnem ne rabi, dušilce komaj kdaj, pomembnejša zanjo sta zrak, dih. Ventilacija se tako brez mehaničnega posrednika poganja v elektronsko obdelavo. Spet nevsakdanjo, a drugače nevsakdanjo kot pri Andrei. Stvar funkcionira, da je veselje, sploh med osebama, ki se znata poslušati. Sample-copy-paste modus postane prizorišče ritmične kakofonije, katere osnova je sam dih, torej gre za aspiracijo mikrotonalne prakse. Berlin je lahko vesel, saj ima v zadnjem času kar dva trobentarja, ki sta se v svetovnem merilu pognala daleč naprej; dve osebi izumiteljskega duhà z zanesljivo bazo. Poleg Sabine je to še Axel Dörner.
Duo je zgodba o variacijah in deviacijah. O prostoru, reliefih, o detajlu. Njuna spontana kompozicija se pne med zvestobo zvočnemu iskateljstvu in napevi iz glasbene skrinjice. Njuna muzika nenehno pulzira, je ritmično in melodično dostopna, za nepoznavalca celo poučna, v bistvu ambientalna: takšna še najbolj, kadar se bliža reminiscencam iz sveta avantgardnih plesnih odpadnikov in kadar koketira z arhaičnimi ritmičnimi konvencijami iz popularne glasbe. Pianizem in trobilstvo v redki trenutni inačici: ozemljen eksperiment, suvereno ožarčena improvizacija, za katero se zdi, kot da je temeljito skomponirana.
Večer je namenjen tudi promociji novega solističnega albuma Steinschlag Sabine Ercklentz. Poudariti
velja, da ga je izdala ljubljanska založba nove muzike L'innomable (gl.: www.linnomable.com/),
domač ponos in prispevek k pantonalnemu kljubovanju.
Miha Zadnikar
Sabine Ercklentz: trobenta, elektronika, kompozicija
Andrea Neumann: notranji klavir, mešalna miza, kompozicija
Organizacija: Defonija, Mesto žensk
V sodelovanju: Klub Gromka/AKC Metelkova mesto
