IZHODIŠČA

3. FESTIVAL MESTO ŽENSK, 17. - 24. 10. 1997

PRIHODNOST JE ŽENSKA 

Pravijo, da gre v tretje rado. žal ne vedno in tudi ne povsod.

Mesto žensk je kot mednarodni festival sodobnih umetnosti prvič zaživelo leta 1995. Navdušeni nad zamislijo o festivalu, ki enkrat letno ustvarjalnost žensk postavi v središče kulturniške in siceršnje pozornosti, smo pripravili petdeset dogodkov, ki so se zvrstili v petih dinamičnih  dneh. Poslušali smo Pesmi z griča, kot nam jih je pričarala genialna  Meredith Monk; ob spremstvu osebnosti iz sveta kulture in industrije zabave smo se sprehodili skozi Mestno galerijo, kjer je razstavljalo petindvajset likovnih umetnic in umetnikov, ki so se pod geslom Stereotip hudomušno pozabavali s stereotipi, ki jih družba pripisuje ženskam: Darci Picoult nam je v monodrami My Virginia zaupala osebno izkušnjo o škodljivem in smrtonosnem zdravilu DES, katerega rabo so v ZDA najprej prepovedali pri živalih, šele skorajda desetletje kasneje so ga prenehali uporabljati pri zdravljenju žensk, izdali smo Zastrto krajino, prvo antologijo sodobne slovenske ženske proze in poezije v angleščini, ki jo bodo v prihodnjem letu najverjetneje ponatisnili v Veliki Britaniji, in še bi lahko naštevali.

Leto pozneje smo za program prejeli polovico manj sredstev in v sedmih dneh smo predstavili zlasti umetnice, ki ustvarjajo v državah izven Zahodne Evrope in ZDA, kjer se žensko gibanje ponaša z najdaljšo tradicijo in najbolj vidnimi uspehi. Otvorile so ga bosanske pevke s ciklom presunljivih in čarobnih ljubezenskih pesmi, ki so prvič po dolgi in peklenski vojni zapustile Sarajevo; dobitnica oskarja za najboljši tuji film Marleen Gorris nam je zaprla sapo z nepozabno feministično "pravljico" Antonia; predstavili smo filozofinjo Hannah Arendt in si ogledali posnetek edinega intervjuja, ki ga je kdajkoli privoščila televiziji, iz katerega bi se lahko resnično ogromno naučili o človeku kot političnem bitju če bi človek iz zgodovine sploh kdaj zares potegnil kak nauk; Mesto žensk pa smo zaključili z rajanjern ob omamnem glasu makedonske vokalistke Petranke Kostadinove in njene energične skupine.

Po drugem festivalu smo prejeli vabila iz Dunaja, Bonna, Budimpešte, Dortmunda in Innsbrucka, kamor so nas povabili na mednarodna strokovna srečanja in predstavili kot zanimiv in uspešen primer uveljavljanja žensk v kulturi, kar je dandanes v mnogih evropskih državah ena od osrednjih tem, in nas celo predstavljali v isti sapi z najbolj uveljavljenimi evropskimi umetniškimi festivali, ki seveda delujejo pod neizmerno boljšimi producentskimi pogoji in pod okriljem dosti bolj racionalno urejene kulturne politike. Priprave na tretji festival sodobnih umetnosti Mesta žensk so v temeljih zamajale odločitve osrednjih financerjev festivala iz Slovenije na mestni in republiški ravni, ki so svojo podporo skrčili na tolikšen minimum, da smo bili prisiljeni spoznati, da za tovrstni projekt v Sloveniji ni prostora. V zadnjem  hipu so nam priskočili na pomoč številni posamezniki in posameznice, naši kulturniški kolegi in kolegice, ki so s svojimi sredstvi in delom uničeno mesto zopet postavili na noge, za kar smo jim iskreno hvaležni.

Mesto žensk je subtilen organizem, ki v sovražnem okolju nima nobene prihodnosti. Obstoj četrtega festivala je odvisen od okolja, v katerem naj bi nastal. To pa je okolje,ki vsak dan bolj pod vprašaj postavlja temeljne pravice žensk, ki so se nam se pred nekaj leti zdele popolnoma samoumevne. Kopja, ki se lomijo na plečih Mesta žensk, niso nič drugega kot odraz nase siceršnje družbene in politične stvarnosti. Naj bodo še tako ostra, dejstvo ostaja: Prihodnost je ženska. Raziskave  evropskih kolegov so pokazale, da je število žensk, ki delujejo v kulturi in medijih v zadnjih desetih letih v Evropi, radikalno naraslo, čeprav so jim na voljo nižje stopničke na hierarhični lestvici, čeprav so plačane manj od svojih kolegov, jih je vsak dan več, so bolje izobražene od svojih kolegov in številčnejše tudi kot porabnice kulture. Dejstvo, da bodo kot umetnice, producentke ali delavke v medijih zaznamovale prihodnje tisočletje, je že pred vrati.

Uršula Cetinski