IZHODIŠČA

DVE PODOBI ENE PANORAME

Letošnji program drugega mednarodnega festivala Mesto žensk me pravzaprav spominja na nekakšno hologramsko razglednico, ki sem jo, bog ve kje, izbrskala že pred leti. Spominjam se, da sem na njej zagledala obraz pridne deklice z dolgimi pšeničnimi kitami. Ko pa sem jo podržala proti soncu in nanjo pogledala z drugačnega zornega kota, se mi je pod to podobo razkrila druga slika: deklica je svoj mirni obrazek raztegnila v velik nasmeh in mi veselo, hudomušno kazala jezik. Takrat smo bili še otroci in dvojna podoba ene same razglednice nas je očarala, tako da smo jo kar naprej obračali proti svetlobi in strmeli v punčkin malinasti jezik. Nanjo sem se spomnila, ko sem začela razmišljati, kaj je pravzaprav treba, če sploh, pripomniti v uvodu našega letošnjega Mesta žensk. Panorama Mesta žensk ima namreč prav tako dve ploskvi, ki se razkrivata glede na pozornost in način gledanja, koliko in kaj vidimo, pa je seveda odvisno tudi od oči, ki gledajo.

Za oči, ušesa in misli bo v osmih dneh, dokler se ne zaprejo mestna vrata, dela na pretek.

Če smo se lani predajali predvsem ustvarjalkam iz zahodne Evrope in ZDA, letos plujemo v okolja izven teh področij. Mesto žensk predstavlja eminentne interpretinje sevdalink, bosanskih ljudskih ljubezenskih pesmi, Bebo Selimović, Emino Zečaj in Vesno Hadžić, glas Mari Boine, ki prodira v davne svetove Sami kulture in predkrščanskega šamanizma, grško vokalistko in interpretinjo rebetike Xanthi Mavri, pospremljeno z buzukijem in harmoniko, eno vodilnih makedonskih etno-pevk Petranko Kostadinovo v družbi zasedbe Makedonski merak. Ker umetnost žensk ni nekaj uniformnega, se letos sprašujemo o načinih pripovedovanja zgodb (storytelling), ki ga ubirajo ustvarjalke v 90-ih - in sicer ne glede na to, na katerem področju umetnosti ustvarjajo. V gledališču bomo naleteli na tri popolnoma različne zgodbe. Guandaline Sagliocco in njena nova, sveža, komična interpretacija starega mita o Jazonu in Medeji, Sinja Ožbolt z najnovejšo koreografijo Čudovite ruševine in izzivalna španska performerka La Ribot. Poleg tega pa še likovnice v galeriji Anonimus, Annemie van Kerckhoven in pa Internet-umetnici Jenny Holzer ter Julia Scher, izbran video program v videoteki Mesta žensk, premiera video dokumentarca Zemire Alajbegović in Nevena Korde Staro za novo, ki pripoveduje o slovenski alter sceni v 80-ih, Marleen Gorris s fascinantno družinsko kroniko Antonia, za katero je letos prejela Oskarja za najboljši tuji film. Vsako popoldne pogovori, ki nas bodo skušali voditi po tisti drugi panorami Mesta žensk, ki se nam odkrije le, kadar gledamo zelo pozorno.

Druga plat letošnjega programa in festivala nasploh je ovita v moč in izzivalnost žensk v umetnostih, ki so jo vizionarsko napovedovali že na začetku tega stoletja in predvideli čas, ko se bo zlomilo neskočno suženjstvo ženske, ko bo živela za sebe in iz sebe, bo postala “pesnica”, ustvarjalka in odkrila bo neznane, nenavadne, nedoumljive in odbijajoče, dragocene reči. Zato Mesto žensk predstavlja umetnost in ustvarjalnost žensk, ki so si pravico do kreacije in prezentacije izborile šele v zadnjem stoletju, pa še ta je v različnih okoljih zelo različna.

Mesto žensk se vsako leto postavlja v opozorilo, da svet enakih možnosti za življenje in ustvarjanje zaenkrat obstaja le v pravljicah, kakršno je v svojem filmu pričarala lucidna Marleen Gorris. Kajti zgodba žensk je še vedno zgodba z dvema obrazoma, razglednica z dvema ploskvama, za katero družba skrbi, da je ne bi obrnili proti luči in uzrli njene druge, prave plati.

Uršula Cetinski