V spomin na Zojo Skušek

V Mestu žensk smo Zojo Skušek povabile k sodelovanju, ko smo pripravljale prvi festival. Zdelo se nam je pomembno, da damo glas njeni iskrivi misli in jo kot brušen dragulj  vgradimo v mozaik festivalskega rajanja, s katerim smo postavile na ogled položaj ženske v družbi, ki se je nedolgo pred festivalom spremenila iz socialistične v kapitalistično. Zoja je v uvodnem besedilu za razstavo Stereo-Tip spregovorila o stvareh, ki so postale jasne šele nekaj let pozneje. Govorila je o reaktivizaciji družbenega konzervatizma, o potiskanju ženske za štedilnik, med otroške plenice, v likanje moških srajc in o strahu družbe pred ženskami, ki se dobro počutijo v svojem telesu, se predajajo spolnim užitkom, srkajo učenost in so družbeno aktivne. Opozorila je na tisto življenje žensk v družbi, ki je bilo za emancipirane ženske preteklost, a se je začelo plaziti nazaj in vzpostavljati zatohle čase, tiste in take, v katerih so cerkveni nauki in avstro-ogrske pedagoške antifeministične knjige krojile podobo ženske, njeno hojo in njeno misel. Česar leta 1995 večina ni niti opazila, morda je le zaznala, a je zamahnila z roko češ, saj ni vredno pozornosti, je Zoja jasno uvidela, izjavila in ubesedila: treba je kljubovati, treba se je upreti nameram, da staro postane nova norma ženske vloge v družbi.

Z Il faut résister je Zoja naslovila uvodnik za festival Mesto žensk leta 2003 v vlogi predsednice društva Mesto žensk, ki jo je odlično izvajala med letoma 2002 in 2004. Upreti čemu? Novi revščini, brezposelnosti in ujetosti v družbo tveganja in izkoriščanja, česar ni poznala v socialistični Jugoslaviji. Taka družba se ji je zdela tuja, zato je kakor Immanuel Wallerstein pozivala k ustvarjanju utopistik in se zavzemala za »trezno, racionalno in realistično ovrednotenje družbenih sistemov, njihovih omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost«. Prepričana je bila, da je pravi čas, da pogledamo, kakšne so morebitne alternative, pa četudi negotove. Problem ni zadeval le Slovenije, bil je univerzalen.   

Prav tako je z mirnostjo preštela razmerje med moškimi in ženskami na vodilnih položajih v kulturi in ustvarjalkami in ustvarjalci, in mirno opozorila, da je še vedno in ponovno v škodo žensk. Morda je pri tem splošnem opisovanju zaznala tudi lastno usodo. Navsezadnje je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja sodelovala pri Katalogu – OHO, razširjenem krogu ustvarjalk in ustvarjalcev okoli skupine OHO, danes ene najbolj prepoznavnih umetniških aktivnosti tistega časa. A ko listate razstavne kataloge in berete knjige o delovanju te skupine, na seznamu ljudi ne boste našli žensk. Četudi Zoja ali katera koli druga ženska ne bi bila ustvarila prav nobenega ohojevskega materialnega dela, je bilo njeno sodelovanje prav tako pomembno kakor katero koli drugo, ki je zapustilo podpisano stvaritev. OHO je namreč bilo gibanje, ki je postavilo načelo, da zgradi v skupnosti ljudi bolj senzualne, človeško bogatejše, skratka od tedanje družbe drugačne medsebojne odnose. In nihče ne more reči, da Zoja pri tem ni imela svojega deleža. 

Zoja je svoj glas za žensko emancipacijo povezovala z emancipirano, enakopravno in pravično družbo. Bila je ena redkih, ki je v času po letu 1991 uporabljala v feminističnem gibanju besede, izgnane iz splošne rabe, kot so socializem, Jugoslavija in razred. In te besede je izrekala in zapisovala povsem natančno in preudarno. Ženski misli in delovanju so dajale posebno težo.

Mesto žensk je morda dalo Zoji tisto javno platformo, na kateri se je poleg svojega izjemnega publicističnega, uredniškega, teoretičnega in prevajalskega dela, ki je živelo v obliki knjig, lahko izrazila na drugačen način. Skozi festival, preplet zabave in politike, sta se opolnomočila njena družbena akcija in kontemplativno druženje s knjigami. Bila je dragocena pri vsem; pri velikih zadevah, kot so postavljanje kažipota feminizmu znotraj Mesta žensk, in malih stvareh, kot so drobni nasveti, kako uskladiti notranje delo. Njen pretanjeni čut za zven in pomen besed, za njihov vrstni red in skladnost, ki ga ima malo ljudi in je zato toliko bolj dragocen, je dajal besedilom in izjavam posebno moč v velikih in malih primerih od javnih govorov do naslovov knjig ali razstav. V političnem kontekstu so njene izbrane besede ostro zarezale v krivice družbenega tkiva, v osebnem pa so, na primer, novoletna voščila postala več od praznih in izpraznjenih želja. A Zoja verjetno ni razlikovala med velikim in malim, ko je pomagala drugim, vsaj nikoli ni tega pokazala. In to je bil poseben čar sodelovanja z njo.

Z bolečino smo sprejele njen odhod. Vedno ji bomo hvaležne za njene nasvete, mnenja, energijo in naklonjenost, s čimer je zaznamovala delo Mesta žensk.

Lilijana Stepančič v imenu Mesta žensk