DECEMBRSKE PONOVITVE IN PREMIERA
Foto: Nada Žgank
(ko)produkcij Mesta žensk:
NATAŠA ŽIVKOVIĆ: Sine | LANA ZDRAVKOVIĆ/KITCH: No.1 | SIMONA SEMENIČ: Do zadnjega
NATAŠA ŽIVKOVIĆ: SINE
performans
performans
Sine je poskus antropološke raziskave specifičnega fenomena v
performativni obliki. Je osupla fascinacija nad podobami in zgodbami
zapriseženih devic oz. virdžin z oddaljenih predelov Črne gore,
Albanije, Kosova in Metohije. Je luknja v sistemu, ki taisti sistem
vzdržuje. Je drag, ki se tiče vprašanja preživetja v moškem svetu in ki
nam postavlja vprašanje, v kakšnem svetu živimo mi.
KOPER
7. 12. 2018 | 20:00
Gledališče Koper
LJUBLJANA
10. 12. 2018 | 19:00
Stara mestna elektrarna - Elektro Ljubljana
"... telo Nataše Živković postaja orodje, aparat, snov, ki se ne
želi več opredeljevati v nobeno (spolno) smer, ampak komunicirati skozi
svoj gibalni in vizualni »hermafroditski« potencial, kjer njena podoba
in koreografski nastavki ves čas lovijo dvojno spolno podobo – a z
namenom, da bi obe hkrati že izničila in skrojila bitje, ki se ne
prilagaja zunanjim konvencijam, temveč želi uresničevati svojo, od
tradicije in ideologij neodvisno politiko lastnega telesa." (Z.
Dobovšek, Dnevnik, 8. 10. 2018)
LANA ZDRAVKOVIĆ/KITCH: No.1
trap performans
trap performans
No.1 je drzna. Kljubuje prevladujoči logiki faktičnosti, štetja in
preštevanja, ki jo v dominantnem dispozitivu antipolitike najizraziteje
utrjujejo ekonomija, pravo in marketing. No.1 je objestna. Zaveda se, da
je upor v teh razmerah možen le kot kolektiven, a dobro ve, da je
kvaliteta mnoštva odvisna od kvalitete enega. No.1 je nesramna. Z
nenehnim delom na sebi afirmira gesto emancipatorne subjektivizacije, ki
zavrne banalno logiko štetja ter razpre škandalozno dejstvo, da
politika temelji na "nepravilnem" štetju, ki odpira prostor odsotnosti
vsakršne vladavine. No.1 je nevarna, ker je samovšečna. No.1 je
človeška, ker je artificielna. No.1 je ena, ker je mnoštvo.
"Načrtno hiperseksualizirana pojavnost Lane Zdravković in glasbena
spremljava trapovske narave (trivialno in ponavljajoče se besedilo ter
osnovni ritmi basa z na videz slabo zvočno opremo) zaradi avtoričine
ozaveščene distance vzpostavita jasno kritično noto do aktualnega
razumevanja položaja žensk v pop industriji in seksizma v množičnih
medijih, ki se vije prek kapitalizma s pritlehno moralo, kjer se
ženska-objekt regenerira v neskončnost." (Z. Dobovšek, Dnevnik, 8. 10.
2018)
SIMONA SEMENIČ: DO ZADNJEGA
performans v trajanju, premiera
performans v trajanju, premiera
Do zadnjega je trajnostni performans dramatičarke in performerke Simone
Semenič, na katerem bo javno prebrala svoj celoten dramski opus in tako
pisavi zagotovila svoj prekaren glas. Naslov performansa Do
zadnjega lahko pomeni neko vrsto prečiščevalnega rituala: do zadnjega
gledalca, do zadnjega besedila, do zadnjega smisla, do zadnje želje, do
zadnjega atoma moči … Nenazadnje gre za proces, s katerim bi si
akumulirani čas rigidnih kulturnih in družbenih kodov ponovno zagotovil
delček prihodnosti.
Simona Semenič je dramatičarka, ki je v slovenskem prostoru s svojo
pisavo drastično spremenila notacijsko formo dramske pisave, izumljala
nove dramske tehnike ter jim z ambivalentnim razmerjem med dramskim in
dramatesinim glasom, ki se večkrat prepleteta do nerazvidnosti, in z
legami metadramske govorice zagotovila korpus, pri katerem se bralka
(raba spola je generična) ne more znebiti občutka, da jo jezik nagovarja
telesno; ali rečeno natančneje: da je njen dramski jezik telo. Besedila
Simone Semenič s svojo transdramsko ali transliterarno formo delujejo
na trenutke monstruozno: generirajo prezenco, ki jo percipiramo kot
prisotno, a vendarle radikalno drugost, ki se s svojo organskostjo
izmika redu reprezentacije, četudi uporablja semiotičen instrument.
