Razkrivanje nevidnega
Mednarodna razstava Cikcak ima dve izhodišči; zajema umetnice iz držav bivše Jugoslavije in njihova dela z močno (feministično) družbenokritično noto, vsebinsko pa je mogoče zaznati tri različne sklope. Prvi se ukvarja z odnosom med javno in zasebno sfero in razkrivanjem nevidnega: kosovska skupina Haveit, ki je poleg razstavljene fotografske in video dokumentacije enega izmed svojih performansov izvedla tudi v živo na otvoritvi festivala, večino svojih intervencij postavlja v javni prostor, saj, kot same pravijo, tam dosežejo najbolj iskreno publiko. Z obravnavanjem lokalnih političnih tem opozarjajo na prikrite javne umazanje, hkrati pa v javnost postavljajo tisto, kar skuša njihova družba ohraniti v zasebnosti: istospolne odnose in patriarhalna družinska razmerja.
S patriarhatom v družini se ukvarja tudi Sandra Dukić v performansu (in nastalem eksponatu, ki ostane v galeriji) Kakor si boš postlala, tako boš spala, v katerem lahko obiskovalka_ec prisluhne zgodbi ženske, ki se je zatekla v varno hišo, med tem ko umetnica veze naslovni pregovor na kos blaga. Prav vsi aspekti forme (šivanje kot tradicionalno ženska dejavnost, miza kot družinsko zbirališče, slušalke, ki poslušanje zgodbe zaupno omogočijo vsaki_emu obiskovalki_cu posebej) so zakodirani v zasebni sferi, hkrati pa Dukić odpira pomembno vprašanje, kako lahko umetnica opozori na družben problem in izpove zgodbo tujega zatiranja, ne da bi prestopila v polje objektifikacije in večanja lastnega socialnega kapitala z izkoriščanjem tuje trave. Dukić žrtvi partnerskega nasilja povsem dobesedno pusti, da sama pove svojo zgodbo, avtorica pa prevzame po eni strani vlogo avatarja arhetipske žrtve, ki molče veze mantro patriarhalne družbe, in po drugi strani glasnice, ki prav to družbo sili, da se sooči s svojim nasiljem.
Drugi vsebinski sklop obravnava akademsko sfero in feministično teorijo. Animacija Tekstom(I)at, ki besede iz različnih (trans)feminističnih, posthumanističnih in umetnostno teoretskih besedil v naključnem zaporedju sestavlja v novo in neskončno besedilo, želi po besedah avtorice Line Rica in avtorja Boštjana Čadeža dekonstruirati linearno branje in predstaviti besedilo kot nestabilno entiteto, vendar pa je nastajajoč tekst tako poljuben in nekoherenten, da je končni učinek bližji kritiki hiperprodukcije neizvirnih in nedostopnih akademskih besedil, ki jo tematizira tudi performans Kontekstor proti diskurzorju makedonskega dua Ephimerki. Ephimerki kot upor proti disciplinski moči, ki jo ima teorija nad umetniško prakso, v svoje kvazi predavanje vnašata elemente humornega, osebnega in umetniškega.
Tudi zadnji sklop razstave ima estetsko in umetniško vrednost, vendar je zelo jasno, da je ustvarjalni proces ČIPkarnice in Femkanja še veliko bolj pomemben od končnega izdelka. Radio mapiranje neodvisne scene s hkratnim predvajanjem več intervjujev s srbskimi umetnicami_ki te iz publicističnih izdelkov spremeni v umetniške, umetniške glasove pa tako ojača, da zapolnijo celoten prostor in dokažejo, da jih je ogromno in da jih kljub ignoriranju večjih medijev ni mogoče utišati. Hkrati instalacija te sicer individualne akterke_je simbolno poveže v skupnost in ker je razstava kot celota geografsko osredotočena (čeprav na večje območje) in ker so bile vse avtorice tudi prisotne na otvoritvi in diskusiji, se zdi, da je vzporedno s Femkanjem podoben poskus vzpostavljanja neodvisne umetniške skupnosti tudi sam Cik Cak.
ČIPkarski izdelki so nastali na delavnicah tehničnih znanj za ženske in podcenjujoče bi bilo reči, da dokazujejo, da so ženske lahko v tehnologiji in umetnosti enakovredne moškim, če jim je le dana priložnost. ČIPke so zanimive prav zato, ker ne igrajo po pravilih etablirane moške umetnosti in če upoštevamo njihovo funkcijo povezovanja posameznic, samodeklarirano dajanje prednosti praksi pred teorijo in obravnavanje sicer skritih tem (okužba s HPV-jem, seksizem na tehnoloških področjih), učinkovito povzamejo in povežejo rdeče niti celotne razstave.
Ada Černoša
