Zakaj je Afrika preklela Evropo? Telo, identiteta, državljanske pravice

Selektorica: Marina Gržinić

Projekcijama bo sledil komentar selektorice ter vprašanja in odgovori v dialogu z občinstvom.

»Bel obraz ima belo pamet. Včasih ima črn obraz belo pamet. Zelo redko pa ima bel obraz črno pamet.« – Nikki Giovanni (r. 1943), ameriška pesnica. Iz pogovora z Jamesom Baldwinom v Londonu, 4. novembra 1971, v A Dialogue (1973)

Video program je nadaljevanje kuratorskega dela za Mesto žensk 2010, ko sem za osrednji festivalski temi – rasa in razred – sestavila neodvisni, kritični filmski program novega tisočletja. Za letošnjo festivalsko edicijo se omenjenih tem lotevam širše, s stališča zgodovine in reprezentacije. Kako si te tri okoliščine nasprotujejo v sodobni produkciji umetnosti v času globalnega kapitalizma? Kako vplivajo na naše razumevanje življenja, smrti, dela in prihodnosti?

Program predstavlja dve deli, ki pomenita platformo, kjer je marginalizirane glasove temnopoltih žensk mogoče slišati in validirati. Eden najpomembnejših vidikov programa je dejstvo, da so za pogoje, s katerimi se soočajo temnopolte ženske, dejansko krive njihove temnopolte režiserke.
Naslov filma Čudovito telo je zavajajoč. Ob njem najprej pomislimo na številne televizijske oddaje, ki jih vodijo znane igralke, in njihove videe o načinu življenja, v katerih prikazujejo, kako poskrbeti za lepo oblikovano telo, zdravo življenje in psihično ravnovesje. To slednje je neoliberalistična tendenca v kapitalizmu, ki pridiga o možnostih, kako je človek lahko »eno« sam s sabo. Povsem jasno je, da gre za iluzijo, saj se moramo neprestano spopadati z decentraliziranim jazom, ki ni v ravnovesju in je pod ostrim pritiskom deregulacije kapitala. Telo in subjekt sta neprestano izpostavljena procesom deregulacije in diskriminacije. Čudovito telo Ngozi Onwurah se osredotoča na tovrstno sprevrženost. Film pripoveduje zgodbe matere in hčere. V središču dela je vprašanje o reprezentaciji: globoki vplivi, ki so povezani s podobo telesa in pritiski rasne in spolne identitete.

Celovečerni dokumentarec Nesliš(a)na razmišljanja: Državljanske pravice temnopoltih žensk afriško-ameriške filmske režiserke Nevline Nnaji obravnava marginalizacijo temnopoltih žensk na presečišču ideologij gibanja za državljanske pravice Black Power in feminizma od začetkov boja za državljanske pravice temnopoltih do danes. Temeljno vprašanje, ki ga zastavlja dokumentarec, je: Kam sodijo temnopolte aktivistke v epohalnih bojih za enakost in osvoboditev v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja? Če smo bolj natančni: izpostavljeno je presečišče med gibanjem Black Movement, kjer so imeli glavno besedo moški, in drugim valom feminizma, ki je bil pretežno v znamenju belk in srednjega razreda, in dejstvo, da noben od njiju ni pripoznal prekrivajočih se rasnih in spolnih identitet temnopoltih žensk.

Bogato slikovno arhivsko gradivo iz šestdesetih in sedemdesetih let razkriva več kot očitne razlike v družbeno-ekonomskem statusu in političnih agendah med belimi in temnopoltimi feministkami. Kjer sta bili obe gibanji neuspešni v pripoznanju spolnega in rasnega zatiranja, dokumentarec raziskuje načine, na katere so temnopolte ženske postale gonilna sila ter ozaveščale in iskale rešitve za probleme, ki praviloma ostajajo na obrobju: reproduktivne pravice, zagotovljeno varstvo otrok za zaposlene matere, vladni viri, zaposlitev in pošteno plačilo.

Film Nesliš(a)na razmišljanja: Državljanske pravice temnopoltih žensk uporablja arhivske posnetke in intervjuje z nekdanjimi članicami Student Nonviolent Coordinating Committee (SNCC), SNCC-jev Black Women’s Liberation Committee, Black Panther Party, Third World Women’s Alliance in National Black Women’s Feminist Organization. Materiali odkrivajo, kako so se temnopolte ženske mobilizirale, se borile za priznanje in ozaveščale, kako seksizem in razredna pripadnost vplivata na temnopolte ženske tako znotraj gibanja za državljanske pravice kot mainstream feminizma. V filmu govorijo pomembne aktivistke, med drugim Frances Beale, Kola Boof, Angela Davis, Nikki Giovanni, Rosemari Mealy, Judy Richardson, Gwendolyn Simmons, Deborah Singletary in Eugenia Wiltshire.

Nesliš(a)na razmišljanja: Državljanske pravice temnopoltih žensk predstavljajo kontroverzno womanistko (ki išče metode za odpravljanje neenakosti ne samo temnopoltih žensk, ampak vseh ljudi) in pisateljico Kolo Boof, ki je po besedah Nevline Nnaji navdihnila dokumentarec, ter Nnajino lastno zavedanje različnih vidikov izkušnje temnopoltega feminizma. Na ta način je Nnaji uspelo predstaviti perspektivo, ki ni nujno zakoreninjena v gibanju črnih nacionalistov (Black Nationalist Movement) ali spisana v akademskih krogih. Film je močna, ustno posredovana zgodovina rekontekstualizacije gibanja za državljanske pravice v ZDA. Presune nas z močnim diskurzom in refleksijo, pa tudi z izčrpno analizo pomembnih predstavnikov gibanja v obdobju, predstavljenem z arhivskimi posnetki, pa vse do danes. Je popolno nasprotje prikazu afriško-ameriških žensk kot hiperseksualnih zapeljivk – prikazu, ki je star toliko kot suženjstvo in v katerem so množični mediji v času t. i. filmskega žanra »blacksploitation (etnični podžanr splošne kategorije eksploatacijskih filmov), ki se je pojavil v ZDA v sedemdesetih letih preteklega stoletja, spojili dve karikaturi Afro-Američank – karikaturo Jezebel in Sapphire – v hibridno podobo »jezne vlačuge«, ki se bori proti krivicam. To je pomembno, ker današnji stereotipi v množičnih medijih v številnih različicah in kontekstih ponavljajo rasistične ideologije. V Sloveniji se nedvomno srečujemo s stereotipom neizobraženih, primitivnih južnjakinj (ki prihajajo iz držav nekdanje skupne države Jugoslavije), ki se od leta 1991 reproducira kot poosebljenje neizobraženosti in zaostalosti, ki je tarča rasističnih in diskriminacijskih predsodkov.

Film je še posebej pomemben, ker ljudje menijo, da so stališča temnopoltega feminizma nepomembna ali celo uničujoča za skupnost temnopoltih. Ti predsodki so privedli v stanje trajne izključenosti žensk, kot so Harriet Tubman, Ida B. Wells, Sojourner Truth itn. Rasistični stereotipi so priročen način za predalčkanje drugih v kategorije, v katerih najdejo smisel heteronormativni beli rasistični režimi.

Skratka, gre za filmski program, ki odpira vrsto vprašanj in bo številne spodbudil, da bodo začeli preučevati lokalno zgodovino in zahtevali državljansko emancipacijo in pravice za vse, tukaj in zdaj. In ne nazadnje – izbrani filmski program povzema različne eseje in komentarje o filmih in problematiki, ki so na voljo na internetu. (Marina Gržinić)

Ngozi Onwurah (VB)
Čudovito telo, 1991 / 23’

Nevline Nnaji (ZDA)
Nesliš(a)na razmišljanja: Državljanske pravice temnopoltih žensk, 2013 / 81’

Organizacija: Slovenska kinoteka; V sodelovanju: Mesto žensk.