Nikoli ni prezgodaj

Včeraj je v Klub Lili Novy potekal pogovor ob 20. obletnici Mesto žensk, na katerem je sodelovala večina direktoric festivala in častnih predsednic društva Mesto Žensk: Vera Kozmik, Uršula Cetinski, Darja Zaviršek in Mirjam Milharčič Hladnik. Manjkali sta samo Mateja Jesenšek in Zoja Skušek. Sabina Potočki, dolgoletna koordinatorka festivala, je ob tej priložnosti objavila gradivo o njegovi dvajsetletni zgodovini, ki je še posebej dragoceno, ker je dobršen del arhiva pred leti požrlo računalniško drobovje.

Aktualna predsednica društva Vesna Leskošek je za uvodno besedo prosila Vero Kozmik, ki je leta 1995 kot direktorica Urada za žensko politiko podprla idejo o pripravi večdnevnega ženskega srečanja. Še isto leto je Uršula Cetinski s sodelavkami organizirala okroglo mizo o položaju umetnic in drugih delavk v kulturi, iz katere se je razvil festival Mesto žensk. Njegovo sporočilo je bilo jasno: ker so umetnice v javnosti nevidne, podcenjene in podreprezentirane, moramo osvajati in ustvarjati lastne prostore. Da je s tem mišljeno célo mesto, je bilo razvidno iz plakata, na katerem je bil narisan zemljevid Ljubljane.

Urad za žensko politiko je nastal leta 1992. Šlo je za vladno institucijo (danes bi rekli agencijo), ki je po besedah takratne direktorice ves čas poslušal ugovore, »da danes ni čas za uveljavljanje enakopravnosti žensk in človekovih pravic, saj ste dosegle že vse, kar ste hotele. Danes so težki časi, ni časa za kulturo, zdaj moramo reševati gospodarstvo – kar poslušamo še danes.« Pobuda za festival v takratnih vladnih krogih sicer ni naletela na nasprotovanje. Prej na ravnodušnost.

Mediji so se opredelili jasneje. Uršula Cetinski (voditeljica festivala v letih 1995-98) je povedala, da je Mesto žensk povzročilo pravi kulturni šok, in da so o njem pisali vsi, od »osrednjih medijev do gasilskih časopisov. Prav v osrednjem mediju je bil objavljen najbolj uničujoč politični komentar z naslovom 'Ljubljana spet oblači hlače'. Podpisala ga je avtorica, ne avtor, v njem pa je dobesedno pisalo, da je 'Cetinski zasmradila Cankarjev dom z menstrualno krvjo, in da se na srečo ta festival ne bo ohranil'.« Na njeno vprašanje, kako je mogoče, da so festival najbolj napadale prav ženske, je skušala odgovoriti dramaturginja in scenaristka Maja Šorli.

Povedala je, da je ob pregledovanju medijskih odzivov na Mesto žensk dobila drugačen vtis: da so v preteklosti res prevladovale negativne kritike, a da so jih pisali tako moški kot ženske, pri čemer je šlo za specifične novinarke. Od festivala in feminizma so se distancirale predvsem tiste, ki so bile zaradi različnih okoliščin deprivilegirane, ki skratka niso ustrezale normativnemu idealu ženske. Distancirale so se v upanju, da bodo s svojim dejanjem sprejete med moške kolege z večjo družbeno močjo in tako izboljšale svoj družbeni status.

Darja Zaviršek (častna predsednica društva Mesto žensk v letih 1999-2001) je dodala, da je festival na boljši odziv naletel v tujini. Povedala je anekdoto o svojem newyorškem srečanju z Eve Ensler, avtorico knjige Monologi vagine (Litera, 2003), ki je na vprašanje, ali pozna Mesto žensk, sredi devetdesetih odgovorila: »Poznam! In tudi vem, kako se v slovenščini reče kliti: ščegetavček! Ščegetavček! Ščegetavček!«

Danes je drugače: novinarji_ke redko sprašujejo organizatorke, zakaj je dogodek, osredotočen na politično umetnost, ki jo delajo ženske, sploh potreben. A če vemo, da je v devetdesetih v Sloveniji prišlo do precejšnje repatriarhalizacije, ki se kaže tudi v obupnih javnih reprezentacijah žensk (seksistične reklame, stereotipne vloge v TV šovih, filmih, literaturi, besedilih popevk ipd.), je na mestu vprašanje, ali manj sovražna kritiška recepcija festivala res pomeni, da je naša družba postala bolj dovzetna za feminizem, ali pa je na delu še vedno ravnodušnost. Kar nekaj gostij se je nagibalo k drugi možnosti. Mirjam Milharčič Hladnik je poudarila, da Mesto žensk vztrajno povzroča nelagodje prav zato, ker širšemu občinstvu ponuja vpogled v drugačne podobe in vloge žensk.

Darja Zaviršek je dodala, da je nastanek implicitno feminističnega umetniškega festivala pred dvajsetimi leti spodbudila ugledna političarka (Vera Kozmik): »Si lahko predstavljate, da bi danes na to idejo prišla Alenka Bratušek ali Ljudmila Novak? V devetdesetih je bil festival dovolj mainstreamovski, da bi bilo političarkam nerodno, če ne bi prišle na otvoritev. A ko so sedele v prvi vrsti, jim je bilo vseeno nerodno. Ne glede na to: prišle so. In političarke so takrat imele veliko simbolno moč. Tudi to se je spremenilo, danes politiki, sploh pa političarke, izgubljajo legitimnost«.

Po besedah Vere Kozmik je Urad za žensko politiko po letu 1992 »angažiral ženske iz vseh področij, da bi ohranile to, kar je že obstajalo, in da bi lahko delale naprej. To so bili drugi časi, nismo se spraševale, če je to v naši pristojnosti, če imamo dovolj denarja«. Urad je torej prevzel funkcijo, ki so jo poprej imele ženske skupine, z ustanovitvijo festivala Mesto žensk pa je ustvaril edinstveno (in za mnoge problematično) situacijo: čeprav je deloval »od zgoraj«, je razmišljal po principu »naredi-sama«, ki je zaradi pomanjkanja denarja še danes neizogiben za umetnice in organizatorke »tu spodaj«.

Vlasta Jalušič v knjigi Kako smo hodile v feministično gimnazijo (*cf., 2002, str. 82) zapiše, da je Urad za žensko politiko »začel dokaj uspešno igrati vlogo psa čuvaja pri branju in sprejemanju nekaterih zakonov, pri varovanju nekaterih pravic, pri mednarodnem poročanju o položaju žensk, vendar je zatajil pri funkciji, ki bi jo – glede na dediščino, iz katere je izšel – moral izpolniti, namreč okrepiti nevladne ženske organizacije v tranzicijskem obdobju, saj samo te lahko uspešno nadzirajo katerokoli vlado«.

Danes takšnega urada nimamo, feministične skupine in ženske nevladne organizacije pa večino svojih moči še vedno potrošijo za preživetje: pridobivanje projektnih sredstev, ki zadoščajo za izvedbo projektov, ne pa tudi za plače. Pri tem se morajo držati strogo določene porabe sredstev in predpisanih vsebin, ki pogosto nimajo nobene zveze z aktualno politiko, zato so denimo ugovori proti vladnemu krčenju socialnih doklad, ki je v zadnjih letih najbolj prizadelo revne ženske, komaj slišni.

Kako je dejstvo, da je bil festival Mesto žensk ob ustanovitvi takorekoč državni projekt, vplivalo na njegov program? Natančneje, kako so se predsednice Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk (festival pod njegovim okriljem potekla od l. 1996) skozi čas opredeljevale do feminizma in politike?

Odgovor Vere Kozmik je bil defenziven: osredotočila se je na negativno konotacijo feminizma v očeh javnosti, zato je rekla, da se nikoli ni ukvarjala s tem, ali je to, kar počne, feministično ali ne. Šlo ji je za izpostavljanje prodornih, ustvarjalnih žensk, kar je seveda feministično početje. Tudi Uršula Cetinski se je distancirala od feminizma, ki ga vidi kot črno-belo deljenje sveta na ženske-žrtve in moške-zatiralce. Za tiste, ki na feministično politiko gledam bolj kompleksno, moško dominacijo pa ločujemo od konkretnih moških, tak enačaj ni mogoč. Ker je Cetinski kasneje poudarila, da je vedno podpirala dejavne ženske in nasprotovala viktimizaciji prav zato, da bi pozornost preusmerila na pogum, odločnost in ustvarjalnost žensk, se je zdelo, da morda le govorimo isti jezik, četudi uporabljamo različne besede.   

Mirjam Milharčič Hladnik (častna predsednica v letih 2005-2007) je poudarila, da feminizem ni samo stvar žensk; da je stvar prepričanja, ne spola. Festival po njenem mnenju še danes deluje provokativno prav zato, ker je odprt za nastopajoče in publiko vseh spolov, pri čemer je njegova največja prednost, da razpira prostor za feminizme, ki v Sloveniji niso uveljavljeni. Mesto žensk ji predstavlja prostor pluralnosti, taktičnega zavzemanja prizorišč in eksperimentiranja. To, da je festival odziven na aktualno dogajanje in pereče probleme na način, ki daje priložnost redko slišanim stališčem, po mnenju Mirjam Milharčič Hladnik priča o političnem angažmaju Mesta žensk.

Darja Zaviršek je izpostavila kar nekaj političnih dosežkov: po njenem je festival pripomogel k večji uveljavitvi feminizma v Sloveniji (v kar dvomim, glede na to da se od samega začetka izogiba tej opredelitvi) in se odmaknil od hegemone podobe Ženske; tako tiste, ki je veljala za emancipirano v socializmu (politično dejavna in polno zaposlena poročena ženska z otroki, ki obiskujejo vrtec) kot tiste, ki velja za emancipirano danes (uspešna poslovnica slovenske narodnosti). Pripomogel je torej k pripoznavanju razlik med ženskami, ki se jih je v preteklosti pogosto tlačilo pod enoten političen subjekt. Ob tem meni, da je bilo Mesto žensk v devetdesetih zelo pomembno za tukajšnje feministke, saj jih je opogumljalo v času, ko je veljalo, da si moraš najprej ustvariti kariero, šele potem se lahko izjaviš kot feministka – sicer se od kariere lahko kar posloviš.

Naj dodam, da je Mesto žensk pomembno tudi za mlajšo generacijo aktivistk, ki so se v odnosu do festivala lahko opredelile bolj kritično, s tem pa razširile polje feminističnih pozicij v Sloveniji. Ne glede na to, ali se s politiko Mesta žensk strinjamo ali ne, še danes predstavlja pomemben prostor za refleksijo lastnih stališč v dialogu z drugimi nastopajočimi in obiskovalkami. Od tod izvirajo sodelovanja posameznih skupin in ustvarjalk z Mestom žensk, pa tudi pobude za ustanavljanje novih, radikalnejših skupin.

Pogovor v Klubu Lili Novy se je končal v duhu letošnje festivalske teme: strategij preživetja. Gostje so poudarile, da so pri Mestu žensk igrale vlogo podpornic, zato ne morejo govoriti o trudu, ki so ga v festival v vseh teh letih vložile organizatorke, lahko pa ga pohvalijo in opozorijo na njihove prekarne pogoje dela. Poudarile so, da brez predanosti in odrekanja ne bi šlo, saj je festival vseskozi ustvarjala peščica pogodbenih in podplačanih udarnic – ob podpori številnih prostovoljk. Razlogi za letošnji fokus na strategije preživetja ne potrebujejo dodatne razlage. Če parafraziram uvodne besede Vere Kozmik: za javno problematiziranje delovnih razmer za ženske (v kulturi in izven nje) nikoli ni prezgodaj.

Tea Hvala

Videoposnetek pogovora (odlomek). Fotografije Nade Žgank.