Rdeča zora nad mestom žensk

Festival Rdeče zore od leta 2000 deluje v, ob in proti družbi, ki ni naklonjena ženskam in spolnim manjšinam, še najmanj tistim, ki opozarjajo na svojo zaznamovanost, da bi izpostavile samoumevnosti, na katerih slonijo spolne hierarhije. Vztrajati ni lahko, saj se obljuba enakosti, ki smo jo od samega začetka gojile v podobi rdečelase razbojnice Zore in rdeče ožarjenega neba, v času »kapitalističnega barbarstva« očitno oddaljuje. Zakaj se oddaljuje in kam nas sili neoliberalna repatriarhalizacija družbe, bosta na festivalu pojasnili teoretičarki Lilijana Burcar in Jasmina Husanović. Njuni predavanji bosta zaključili obsežen program, posvečen Véliki gospodinjski revoluciji in širjenju kritične pismenosti.

Naša dolgoletna sodelavka Anna Ehrlemark se je pri oblikovanju tokratne festivalske podobe naslonila na simboliko bodeče neže in spomin na sodelovanje z Vstajniškimi socialnimi delavkami. Marca letos smo postavile Sramotilni steber, blog, na katerem smo z vašo pomočjo izpostavile mizogine, seksistične in homofobne izjave slovenskih javnih osebnosti. To, da si lahko brez posledic, nekaznovano privoščijo vse, se nam je zdelo naravnost žabotno. Neologizem, izpeljan iz priimka pisatelja, ki je bil zaslužen za seksistično izjavo desetletja, je medtem našel svoje mesto v prostem slovarju žive slovenščine Razvezani jezik, kar ob »nagradi« bodeča neža morda predstavlja dovolj veliko grožnjo, da se bodo žabotneži v bodoče raje ugriznili v jezik. Ostro nabrušene škarje na plakatu niso namenjene njim, temveč nam samim: krojenju sveta po naših merah.

Začele bomo na Metelkovi, kjer bo britanska umetnica Kerry Howarth s prejo bombardirala javne površine. Ob tem bo pripravila delavnico o osnovah pletenja in kvačkanja, obrteh, ki jih še vedno povezujemo z ženskami, le da sodobna urbana pletilska gverila nima kaj dosti opraviti z varnostjo domačega ognjišča. Na Trgu brez zgodovinskega spomina, nekaj korakov stran od institucij, ki določajo umetniški kanon, bo trajnejšo sled pustila Ana Čigon. S performansom Drage dame, hvala bo postavila svojevrsten spomenik feminističnim, lezbičnim in queerovskim umetnicam, izločenim iz androcentričnega in heteronormativnega zgodovinjenja umetnosti.

Festival Rdeče zore ni nastal samo zaradi potrebe po kolektivnem in javnem boju proti strukturni neenakosti, temveč zaradi enako močne potrebe po negovanju lastne javnosti: varnih prostorov za druženje in umik pred pritiski. V tem smislu bi bil pravi greh, če ne bi nekaj pozornosti namenile užitkarjenju. V Ljubljano smo povabile Bibliothèque Érotique, samoorganizirano knjižnico in skupino performerjev iz Amsterdama, ki vam bo brala erotične zgodbe s poudarkom na mesenih potrebah žensk in spolnih manjšin. Zvočni performans dunajskih glasbenic chra in Cherry Sunkist bo izostril vaš sluh z nastopom v popolni temi. Njuna mešanica popa, duba, minimalističnega tehna in ambientalne elektronike bo zvenela povsem drugače, kot bi pod lučmi.

Feministično javnost seveda potrebujemo tudi zato, da bi lahko segale navzven in celotno družbo prepričale o veljavnosti feminističnih zahtev. Mednje spada zahteva po vključitvi identitetne politike v prizadevanja za prerazporeditev (trans)nacionalnega bogastva oziroma predlog, da emancipacija ekonomsko najranljivejših žensk postane merilo za splošno emancipacijo. Dokler se to ne bo zgodilo, si bomo prizadevale za osveščanje o specifičnosti zatiranja žensk na identiteni osnovi.

Nagovarjamo vse, ki so pripravljeni poslušati, kolikor je to mogoče doseči s tako spektakelskim dogodkom, kot je enomesečni festival. Zavedamo se, da je umetniški trg, v katerega smo zakoračile ob finančni podpori Evropske komisije, politično umetnost že zdavnaj posrkal vase. Poleg tega feministična umetnost pogosto nastopa v vlogi socialnega korektiva: z blaženjem učinkov spolnih hierarhij opravlja delo, ki bi ga morala opraviti socialna država, s svojimi predlogi za boljše življenje v obliki samoorganiziranih, participativnih in skupnostnih praks pa se zlije z družbeno koristnim aktivizmom. V tej instrumentalni naravnanosti hitro zmanjka prostora za »nemogoče«, za eksperimentiranje in ekspresivnost, ki ju tradicionalno pripisujejo ženskam, v času enačenja političnosti s tistim, kar nam uradna politika dnevno meče pod noge, pa ju pravzaprav pogrešamo vsi. Geslo »vnesimo kaos v strukture«, ki ga bo v Menzi pri koritu udejanjil münchenski zajebantski oktet Damenkapelle, bo zato več kot dobrodošlo, četudi nismo prepričane, ali naj nas to, da njihov sproščujoči bes »v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije«, veseli ali žalosti.

K depolitizaciji Rdeče zore nad Mestom žensk dodatno prispeva dejstvo, da organizatorke kljub evropski podpori ostajamo prezaposlene in podplačane projektne delavke. Res je, da bo ekipa Rdečih zor zaradi nje drugič v štirinajstletni zgodovini festivala za svoje delo plačana, in res je, da bodo končno pošteno plačane tudi nastopajoče, vprašanje je le, za kakšno ceno. Se bomo utegnile udeležiti butoh nastopa Inge Cholmogorove o posledicah p ehanja za umetniškim uspehom na njeno osebno življenje? Bomo imele čas za delavnico o preprečevanju izgorelosti? Sledila bo srečanju s predstavnicami petnajstih ženskih, feminističnih, LGBTI in queerovskih pobud iz postjugoslovanskega prostora, s katerimi želimo premisliti možnosti za izmenjavo programov in skupno pridobivanje sredstev. Ker si vse prizadevajo za večjo prepoznavnost sodobnih umetnic, teoretičark, aktivistk in kulturnih delavk, s tem pa tudi za njihovo (in našo) socialno varnost, je naše prekarno delo vendarle mogoče razumeti kot grenak, a pomemben trenutek v boju za boljše delovne pogoje in prerazporeditev denarja.

Upor proti strukturnim vzrokom za spolno asimetrijo ostaja razlog za naš obstoj in razlog za iskanje zaveznic, ki smo jih tokrat našle v Mestu žensk. Naš skupni festival Rdeča zora nad Mestom žensk nadaljuje s feministično in queerovsko politiko, vpeto v ta prostor in čas. Pri tem se oziramo preko nacionalnih meja, ker jih patriarhat presega, obenem pa smo prepričane, da je tako nacionalne kot spolne in razredne meje mogoče prestopati, premeščati in rušiti s pomočjo umetnosti, aktivizma in teorije, ki so medsebojno zavezani »nemogočemu«: tistemu, česar še ni, a nekoč bo. Recimo svetu brez spolnega nasilja. Ta se v ulični predstavi beograjskega kolektiva ACT Women zdi neskončno daleč, saj obravnava težaven proces, skozi katerega gredo spolno zlorabljene ženske od nasilne izkušnje do trenutka, ko se odločijo za prijavo in si drznejo reči: »Za posilstvo ni nikoli kriva ženska. Nasilnež je tisti, ki bi se moral sramovati.«

Upamo, da vas bo Rdeča zora nad Mestom žensk dosegla. Upamo, da vam lahko poleg kritičnih uvidov ponudimo veselje ob doživetjih, ki nam bodo pomagala živeti, ne zgolj životariti v upanju na sonce, ki bo nekoč morda zares vzšlo nad Mestom žensk.
Tea Hvala