Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa

»Zdržati minimum ali zahtevati maksimum?«

Še preden smo stopile v plesno dvorano kot avtorice morebitne predstave Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa, je nas pet žensk (Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva Nerina Sibila), vse z zelo različnih področij umetniškega ustvarjanja, predvsem zanimalo, v natanko kakšne okvire vstopamo. Imamo »ključe mesta«, v katerem nastopamo? Komu natančno pripadajo ti ključi institucij? Zakaj imamo vaje lahko samo v zasebnem Plesnem centru Tala, ki se preživlja z organizacijo plesnih tečajev in delavnic, in ne v prostorih, ki jih mestna oblast deklarativno financira, da bi se v njih odvijale umetniške raziskave, resnici na ljubo pa je njihova prioriteta komercialna, pogosto festivalska usmerjenost avtorskega projekta? Naj potemtakem igramo na ulici (ustanovimo Plesni center Zebra), v javni knjižnici, v trgovskem središču, na krajih, ki še vedno veljajo za »skupno dobro«, ali bi se morale držati hierarhične razlage javnih institucij, po kateri pripada ključ mestnega prostora izključno oblasti, nikakor pa ne državljanom?

In ali je treba nadaljevati z delom, vedno znova zdržati, računati predvsem na našo maratonsko vajenost na revščino in minimalne pogoje dela tudi takrat, ko vnaprej vemo, da bo tudi najbolj izzivalna in potencialno odlično sprejeta plesna predstava obsojena na produkcijsko zamiranje že po prvih nekaj izvedbah; preprosto zato, ker neodvisna scena na Hrvaškem še vedno ne zna doseči kakršnekoli repertoarne kontinuitete znotraj strankarske nomenklature mestne in državne oblasti, katere uradniki gledajo na umetnost tako kot na šport. Direktorje kulturne industrije zanimajo sponzorski potenciali posamezne prireditve, zanima jih čim bolje obiskan spektakel, nikakor pa ne raziskovalno, večplastno ali politično »nenormirano« delo. Kaj je v takem kontekstu (in kontekst je vedno polovica umetniškega dela) »naš prostor« in ali moramo skvotirati institucije, v katerih zijajo prazne dvorane, hkrati pa so nemogoča kakršnakoli pogajanja, ki bi jih odprla? Kako to, da je pet žensk z močnimi avtorskimi biografijami odvisnih od prijateljskih vezi z drugimi ženskami, ne pa od podpore institucionalne mreže? V tem je hkrati tudi resnični potencial izvedbe. Navajam izkušnjo Ive Nerine Sibile:

               »Odločilen je format predstave. Ne morem več sprejemati

                gledaliških ali širših umetniških projektov, produciranih tako,

                da podpirajo politično in ekonomsko nasilje. To je

                problem, ker se tako izključuje določen segment umetniške

                proizvodnje, umetnost pa ne more stopicati za

                spremembami v družbi, temveč jih mora vleči naprej.«

Nasilje običajne identifikacije s ponujenimi modeli izvajanja je tako močno, da smo se malodane neprestano spraševale, ali je sploh mogoče izstopiti iz ideologije izvedbe, ki nas na toliko uigranih načinov sili, da se držimo »prepoznavnega« jezika. Če ima prav Geraldine Harris, ki v svoji študiji feminitet na sceni ne opozarja samo na krutost najpogosteje uporabljenih modelov teatralnosti, temveč tudi na krutost njihovega zanikovanja, je format predstave verjetno najpomembnejša odločitev, ki jo sprejmemo. Povzeto po G. Harris (Staging Femininities: Performance and Performativity, 1999, str. 78):

               »Kot so poudarili številni kritiki (vključno s Feral), Brechtova

                teorija implicitno umešča tako performerja kot avtorja (Brechta) »zunaj«

                fikcije, v pozicijo »posvečenosti«, ob čemer predpostavlja

                obstoj stabilne pozicije subjekta, iz katerega potem citiramo

                lik in reprezentiramo »družbeno resničnost«. Občinstvo

                se identificira z avtorjem ali igralcem, ki sta postavljena kot

                poznavalca in objektivna opazovalca družbene resničnosti,

                pri čemer naj bi bile kontradikcije te resničnosti že razrešene.«

Ta jasen glas je v popolnem nasprotju z neprivilegirano, raziskovalno, akcijsko večslojno izkušnjo avtorske peterke, ki se je združila ob projektu Čudovite, čudovite, čudovite katastrofe. Sam pojem »katastrofe« lahko razumemo kot nekakšen nameren zlom premoči, »posvečenosti«, nadzora in reprezentacijske prepoznavnosti bodisi »družbene resničnosti« bodisi posameznih glasov in teles, ki jo kanalizirajo.

Novi sloj predstave je neprestano vključevanje novih ženskih glasov v izvedbo: zdi se, da je vsem nam, ne glede na to, ali smo šivilje, glasbenice, voznice tramvaja ali profesionalne šepetalke, skupna izkušnja »ponovnega preživetja prejšnjega (golega) preživetja«, pa tudi odpor do kontinuirane redukcije na ustvarjalni minimum, odpor do logike »zgolj še enega stiskanja zob« zaradi nakopičenih političnih katastrof, odpor proti »krčenju« ženske moči na prvo pomoč in oskrbovanje ranjencev.

Tej »globalni bolnišnici« smo se poskušale upreti z vsemi sredstvi, ki jih poznamo, in težiti k ustvarjanju resničnega Mesta žensk, Mesta solidarnosti, mesta poslušanja in spoštovanja medsebojnih strahov, strasti in različnosti. (Nataša Govedić)

Koncept, koreografija, izvedba in produkcija: Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj, Iva Nerina Sibila (Inštitut za katastrofo in kaos); Pomoč pri izbiri glasbe in zvoka: Nenad Hrgetić; Prevod in podnapisi: Aleksandra Mišak.

Organizacija: Mesto žensk; V sodelovanju: Plesni Teater Ljubljana
S podporo: Ministrstvo za kulturo Republike Hrvaške, EU Kultura.

Cena: 7€, 5€ (dijaki, študentje in upokojenci ob predložitvi dokazila ter samozaposleni v kulturi), vstop prost za brezposelne.