UMETNOST STARANJA IN STARANJE V UMETNOSTI

Staranje je proces, ki se v bistvu začne že pri rojstvu. Nikoli nismo za dan, mesec ali leto mlajši, čeprav nam ljudje to govorijo, ko nam čestitajo za rojstni dan tam nekje od 40. leta starosti dalje: »50? Nemogoče, dal bi ti največ 30, mogoče 31!« Hkrati nam na avtobusu ponudijo sedež, kar je znak, da videz pokaže pravo starost. Videz starosti je postal pomembno gibalo kapitalizma in korporacijske moči za nadzor nad življenji ljudi. Videz mladosti je norma, ki se je v nekaj desetletjih ukoreninila v dobršnem delu sveta, biti fit in z napeto kožo pa najboljša formula za uspeh, ki ne poganja le kozmetičnih firm, temveč tudi plastično kirurgijo, farmacevtsko industrijo in zaposlitvene trge. Pilule te in one, malo odrezati tu in dodati tja, pa je preživetje lažje, čeprav veliko dražje in dostopno le določenemu sloju ljudi. Industrija pomlajevanja je nova ločnica med premožnimi in revnejšimi, ki jih od dostojnega preživetja loči še en nepremostljiv prepad več.

Prišli smo tako daleč, da je številnim ljudem že pogled na zgubano kožo neprijeten in jim povzroča anksioznost. Viseče prsi in trebuh, ohlapna koža na rokah in nogah, starostne pege, sesedanje hrbtenice in množica manjših ali večjih gub po obrazu, rokah in vratu so postali odvratni znaki starosti, ki zbujajo strah, ker spominjajo na lastno minljivost in bližino smrti. Okolje, v katerem živimo, določa pogled, ki se s časom spreminja. Je odsev kulturnih sprememb in družbenih procesov, ki določajo, kako vidimo svet. Prosto po Bourdieuju bi lahko takšnemu pogledu rekli tudi čisti okus, ki prenese le določeno vrsto estetike, drugo pa proglasi za primitivno, umazano. Ta čisti okus izhaja iz gnusa do vsega, kar ni prilagojeno »high class estetiki«, v katero starost in staranje pač ne sodita. V tem je čisti okus produkt neoliberalne proizvodnje delitev, drugosti, strahov in sovraštva. Neoliberalne zato, ker ne pozna nobenih meja in omejitev, v pehanju za profitom ni nič več svetega, ljudje so le golo sredstvo, ki ga po uporabi mirno zavržeš. Težje kot jim je, lažje jih uporabiš. Še najlažje takrat, ko o njihovi pogrešljivosti prepričaš javnost, kar najlažje narediš tako, da jih proglasiš za kriminalce in divjake v skladu s »high class estetiko«. Mary Douglas je koncept čistega in umazanega povezala s kulturo, ki kaže na to, koliko se je ta neoliberalna logika v nekem okolju prijela in postala del kulturnih, torej ponotranjenih vzorcev mišljenja in s tem tudi pogleda.

Gnusa do (ali strahu pred) starih teles ne moremo enačiti z gnusom do starih ljudi, čeprav ga od tega tudi ne moremo povsem razmejiti, kot ne moremo razmejiti duše od telesa. Gnus deluje kot slepilo, ki nadomešča klasične biološke kategorije mladosti in starosti. Ker se ta obdobja zabrisujejo, da ni več jasno, kdaj se konča mladost in še manj, kdaj se začne starost, jih nadomeščajo drugi pogledi, ki skušajo nadomestiti stare biološke kategorije. Estetske vrednote želenih in neželenih videzov so eno teh slepil in pomemben del družbene konstrukcije starosti in staranja.

Umetnost je eden od pomembnih agensov konstrukcije realnosti v več smislih. Odnos do starosti lahko utrjuje ali pa ga reflektira in preoblikuje. Dejstvo je, da starejše igralke težko dobijo vloge, ker bojda ni dovolj likov, ki bi jih lahko upodobile, kar pomeni, da v dramskih besedilih ne nastopajo starejše ženske. Zakaj ne? Nimajo kaj povedati, nimajo dovolj zanimivega življenja niti v domišljiji pisk in piscev, da bi se prebile v besedilo? Ali pa bi pogled nanje na odru prej odbijal kot zadovoljil okus publike? V plesnih predstavah redko nastopajo starejše ženske, pa naj gre za sodobni ali klasični ples. Kot da bi bil mogoč le določen način gibanja ali bi le določen gib lahko zadovoljil okus gledalca in gledalke. Podobno je z upodabljajočo umetnostjo, kamor se šele v zadnjih desetletjih (znova) in po drobcih prebijajo hendikepirana, debela in stara telesa, ker slikarji in slikarke ali kiparke in kiparji presegajo lepotne ideale in s tem tvegajo uničujoče kritike. Pokaže se, da je umetnost subverzivna že, če prikaže nekoliko drugačna telesa od norme, kaj šele, če upodobi golo staro telo.

Kot že tolikokrat doslej bo festival Mesto žensk tudi letos subverziven. Gola ženska telesa v starosti vse do 75 let bodo visela z obešalnikov kot obleke, ki jih nosimo, ne da bi jih prekrivali in krasili, z vsemi gubami, brazgotinami in ostalimi pritiklinami. Prikazal bo telo ženske, prekrito z opeklinami, in povedal, kako živi in preživi. Povedal bo zgodbo starih žensk, ki se že stoletja na otoku Jeju-Do potapljajo na dah in iz globin morja prinašajo dragocenosti za preživetje sebe in svojih družin. Nizal bo še veliko drugih zgodb, vendar je odveč skrb, da bi bil naš pogled preveč prizadet in spanec moten zaradi morebitnih nočnih mor, ki bi jih povzročala prevelika količina gub in učinek gravitacije, ki celotno telo potegne nekam k tlom, da potem visi in mahedra sem in tja. Umetnice si s tem ne belijo glave, nasprotno, o tem lahko spregovorijo z dobršno mero humorja, sarkazma in cinizma, ki nas tudi letos ne bo pustilo hladnih in na obrobju. Posrkale nas bodo, dobro prežvečile in mogoče tudi izpljunile, vendar bomo pri tem celo uživali. Dobrodošli in veliko užitkov vam želim.

Vesna Leskošek
Častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk