La Pocha Nostra - delavnica o performansu
LA POCHA NOSTRA / (Guillermo Gomez-Peña, Violeta Luna & Erica Mott)
Delavnica
Delavnico vodijo Guillermo Gómez-Peña, Violeta Luna in Erica Mott
Gómez-Pena in člani performans skupine La Pocha Nostra že od leta 1993
vodijo večkulturne/večdisciplinarne/večgeneracijske delavnice, na
katerih sodelujejo performerji, igralci, plesalci in študenti iz
različnih etničnih skupnosti, generacij in umetniških področij.
Na delavnici potekata dva vzporedna procesa: 5 do 8 ur dnevno udeleženci
spremljajo metodologijo performansa La Poche Nostre, eklektično zmes
vaj, zbranih iz različnih tradicij (eksperimentalno gledališče in ples,
Suzuki, ritualni performans, šamanizem itn.). Vzporedno skupina
teoretično analizira ustvarjalni proces, problematiko, ki jo obravnava
delo, njegovo estetsko vrednost, kulturni vpliv in politični vidik.
Če okoliščine dovoljujejo, je po zaključku delavnice javni performans za občinstvo.
Cilji izobraževalnega projekta so:
• Pomagati in usmeriti mlade umetnike in radovedne
študente, da izostrijo in razvijejo svoje performativne in analitične
veščine v dialogu z enakomislečimi kulturnimi radikalci.
• Ustvariti začasne skupnosti uporniških umetnikov z
različnih področij, različnih starosti, etnične pripadnosti, spolnih
prepričanj in narodnosti, v katerih razlik in eksperimentiranja ne zgolj
sprejemamo, ampak jih spodbujamo.
• Razviti nove modele odnosov med umetniki in
skupnostmi, mentorjem in udeleženci, ki niso kolonialistični niti
pokroviteljski.
• Najti nove, bolj neposredne načine, kako se postaviti
v kožo »drugega«, in se pri tem izogniti neštetim omejitvam, ki jih
postavljajo profesionalne institucije, verska in politična prepričanja
in pop-kulturne združbe. Taka izkušnja, čeprav zgolj v času delavnice,
ima lahko močan vpliv na prihodnje ustvarjanje udeleženca.
• Odkriti nove poti vzpostavljanja stika z lastnim
telesom. Z dekolonizacijo in repolitizacijo lahko postanejo naša telesa
prostor za aktivizem in utelešena teorija; za spomin in izumljanje, za
užitek in kazen.
• Načeti bistvena vprašanja: Zakaj počnemo, kar
počnemo? Katere meje hočemo prestopiti in zakaj? Katere meje najtežje
prestopimo tako na delavnici kot v zasebnem življenju? Kako definiramo
naše različne skupnosti in zakaj jim pripadamo? Kakšen je odnos med
performansom, aktivizmom, pedagogiko in našim vsakdanjim življenjem? Kaj
pa odnos med fizičnim in družbenim telesom?
• Iskati novo hibridno in interdisciplinarno estetiko,
ki odraža duh in stiske našega časa in dvome vsakega udeleženca.
• Omogočiti udeležencem kot posameznikom, da postanejo družbeno ozaveščeni umetniki.
• Narediti umetnost performansa primerno za nove
generacije potencialnih aktivistov-umetnikov. Morda nas bodo morali
rešiti pred pošastmi in pastmi, ki smo jih – njihovi arogantni predniki –
ustvarili ali dovolili, da se zgodijo.