La Pocha Nostra - delavnica o performansu

LA POCHA NOSTRA / (Guillermo Gomez-Peña, Violeta Luna & Erica Mott)

Delavnica

Delavnico vodijo Guillermo Gómez-Peña, Violeta Luna in Erica Mott

Gómez-Pena in člani performans skupine La Pocha Nostra že od leta 1993 vodijo večkulturne/večdisciplinarne/večgeneracijske delavnice, na katerih sodelujejo performerji, igralci, plesalci in študenti iz različnih etničnih skupnosti, generacij in umetniških področij.
Na delavnici potekata dva vzporedna procesa: 5 do 8 ur dnevno udeleženci spremljajo metodologijo performansa La Poche Nostre, eklektično zmes vaj, zbranih iz različnih tradicij (eksperimentalno gledališče in ples, Suzuki, ritualni performans, šamanizem itn.). Vzporedno skupina teoretično analizira ustvarjalni proces, problematiko, ki jo obravnava delo, njegovo estetsko vrednost, kulturni vpliv in politični vidik.
Če okoliščine dovoljujejo, je po zaključku delavnice javni performans za občinstvo.

Cilji izobraževalnega projekta so:
• Pomagati in usmeriti mlade umetnike in radovedne študente, da izostrijo in razvijejo svoje performativne in analitične veščine v dialogu z enakomislečimi kulturnimi radikalci.
• Ustvariti začasne skupnosti uporniških umetnikov z različnih področij, različnih starosti, etnične pripadnosti, spolnih prepričanj in narodnosti, v katerih razlik in eksperimentiranja ne zgolj sprejemamo, ampak jih spodbujamo.
• Razviti nove modele odnosov med umetniki in skupnostmi, mentorjem in udeleženci, ki niso kolonialistični niti pokroviteljski.
• Najti nove, bolj neposredne načine, kako se postaviti v kožo »drugega«, in se pri tem izogniti neštetim omejitvam, ki jih postavljajo profesionalne institucije, verska in politična prepričanja in pop-kulturne združbe. Taka izkušnja, čeprav zgolj v času delavnice, ima lahko močan vpliv na prihodnje ustvarjanje udeleženca.
• Odkriti nove poti vzpostavljanja stika z lastnim telesom. Z dekolonizacijo in repolitizacijo lahko postanejo naša telesa prostor za aktivizem in utelešena teorija; za spomin in izumljanje, za užitek in kazen.
• Načeti bistvena vprašanja: Zakaj počnemo, kar počnemo? Katere meje hočemo prestopiti in zakaj? Katere meje najtežje prestopimo tako na delavnici kot v zasebnem življenju? Kako definiramo naše različne skupnosti in zakaj jim pripadamo? Kakšen je odnos med performansom, aktivizmom, pedagogiko in našim vsakdanjim življenjem? Kaj pa odnos med fizičnim in družbenim telesom?
• Iskati novo hibridno in interdisciplinarno estetiko, ki odraža duh in stiske našega časa in dvome vsakega udeleženca.
• Omogočiti udeležencem kot posameznikom, da postanejo družbeno ozaveščeni umetniki.
• Narediti umetnost performansa primerno za nove generacije potencialnih aktivistov-umetnikov. Morda nas bodo morali rešiti pred pošastmi in pastmi, ki smo jih – njihovi arogantni predniki – ustvarili ali dovolili, da se zgodijo.