Tišina žensk pod odrom moških

V nedeljo, 9. oktobra je Trubarjeva hiše literature v sodelovanju s festivalom Mesto žensk organizirala Oder žensk na temo jeze, besa, ogorčenja. Literarni večer, ki je bil v preteklih letih namenjen izključno ženskam, je k sodelovanju vabil tudi moške. Za to velikodušno potezo se je odločila pesnica Barbara Korun, ki je pripravila in vodila letošnji dogodek; zapisala je, da zato, ker je nastopil čas, „da si pišoči vseh spolov, starosti in jezikov izmenjamo izkušnje, znanje in kritično energijo, ki je usmerjena k ustvarjalnemu izrekanju resnice časa, v katerem živimo, in ki nam pomaga preživeti kot avtonomne in suverene osebnosti“. Poleg štiriindvajsetih pisateljic, pesnic, performerk in glasbenic se je za nastop res odločilo nekaj mladih pesnikov in tako se je dogodek spremenil v Oder žensk (in moških).

Nekateri pesniki so se čutili dolžne, da pretežno ženskemu občinstvu ob tej priložnosti priredijo predstavo o mačizmu, ki se je zaradi neodzivnosti publike sprevrgla natanko v tisto, kar je uprizarjala. Začelo se je s skupnim nastopom Nejca Bahorja in Matjaža Zorca, ki sta podobe žensk v svojem ritmičnem udrihanju čez status quo mimogrede reducirala na seksistični kanon: na divo, svetnico, mater in prasico. Medtem ko so jima resnične ženske v dvorani ploskale, sem se spraševala, če ploskajo zato, ker za razliko od mene obiskujejo moške literarne večere in vedo, da bi bilo lahko še huje. Po odličnih nastopih avtoric, ki svojih strahov niso projicirale v moške, temveč so delovanje patriarhata prepoznale v bolj specifičnih vlogah kot je vloga direktorja, ki od podrejenih pričakuje spolne usluge (Milica Šturm), ali vloga slovenskega literarnega establišmenta (Taja Kramberger), je res sledilo „še huje“.

Zaključni nastop je pripadel članom pesniškega kolektiva Pribor, ki so se odru približali z mrmranjem „Človek, ne jezi se“ in na govorniškem pultu zaigrali istoimensko igro. Potem so mikrofon podali edini članici skupine, ki je občinstvu kazala hrbet. Moški so stali pred njo in ji v trenutku, ko je začela recitirati pesem, začeli popravljati izgovorjavo. Ubogljivo je sledila navodilom. „Komisijino“ narekovanje besed pesnici – in publiki – je kmalu postajalo moreče in prijateljica, s katero sva sedeli tik za pesnico, mi je zašepetala na uho, da močno upa, da jih bo punca kmalu odjebala. Odgovorila sem ji, da se bojim, da to ni poanta nastopa. Član komisije naju je opazil in me izzval, naj glasno ponovim najino izmenjavo. Res sem jo, a na žalost me je prekinil preden sem lahko dodala, da bi bilo bolje, če bi svoj nastop prihranili za Društvo slovenskih pisateljev, kjer bi jih sprejeli z navdušenjem. V drugem delu so moški napovedali prebiranje poezije „prijateljic, ki si niso upale priti na oder“. Sledilo je sarkastično recitiranje osladnih verzov, ki jih „izobraženci“ radi pripisujejo „polpismenim“ najstnicam SMS-generacije in publika se je pridružila posmehu. Ko so za konec napovedali še branje pesmi, ki naj bi jo Katja Perat posvetila kolektivu, in tudi njo predstavili kot sramežljivko, ki se izogiba javnih nastopov, sva s prijateljico zapustili dvorano.

Na hodniku sva slišali, da je Pribor požel aplavz. Pomislila sem na ceno, ki so jo v Jugoslaviji plačale ženske, ker so dopustile razpustitev Antifašistične fronte žensk in pristale na politično direktivo, ki je „žensko vprašanje“ želela rešiti vred z delavskim. Razmišljala sem o obtožbah o separatizmu in sovražnosti do moških, ki še danes neizbežno sledijo vsakemu poskusu vzpostavitve avtonomnega prostora za ženske. In o tem, kako naivno je bilo pričakovati, da bodo „moški pesniki“ svoj gnev proti sistemu, ki jih ponižuje in izkorišča skoraj toliko kot ženske, (vsaj) na Odru žensk izrazili na način, ki spotoma ne bo ponižal in izkoristil še kakšne ženske. Pesniški kolektiv Pribor je skratka pokazal, da smo ženske in moški lahko skupaj močnejši samo na škodo žensk.

Na mračnem zamreženem dvorišču med Trubarjevo hišo kulture in sosednjo hišo sva s prijateljico takoj po performansu srečali znanki, lezbijki in feministki. Kadili sta in zmajevali z glavo, rekli, da sta odšli takoj po začetku javnega zasmehovanja. Pridružile so se nam druge feministke, ki so slišale najin ugovor v dvorani, in izrazile svojo podporo. Skomignila sem, solidarnost je bila prepozna, na dvorišču, ki je vodilo „nazaj“ v zasebnost, pa je stalo vse več jeznih žensk. Prva je menila, da bi organizatorke morale prekiniti nastop. Druga, da bi to morala storiti moderatorka. Tretja je vzkliknila, da bi moralo v prijavnici pisati, da je seksizem nedopusten. Četrta, da bi morale organizatorke pred dogodkom preveriti predložena besedila in iz izbora izločiti žaljive vsebine. Zagodrnjala sem, da moški na Odru žensk tako ali tako nimajo kaj početi. Ko so čez dvorišče šli nasmejani člani kolektiva, jih večina žensk v svojem razburjenju ni niti opazila. Tiste, ki smo jih videle, smo molčale. Upravičeno so si lahko čestitali za uspelo provokacijo.

Česa smo se ustrašile? Česa se je bala polna dvorana žensk, ki so zadržale bes v sebi, namesto da bi ga izpljunile v obraz tistemu, ki ga je sprožil? Smo se že vnaprej ustrašile očitka, da ne razumemo umetnosti, in da naj za slabe novice nikar ne krivimo poštarja? Se bojimo, da bomo izpadle neumno, če bom vzele zares verze, ki jih je zares napisala Katja Perat: „Toliko krvi za svobodo govora in zdaj smo vsi tiho. / Nihče se ne čuti poklicanega.“ Ali pa se preprosto bojimo, da protest proti umetnosti, ki pod krinko svobode govora in odprtosti žali, objektivizira in stereotipizira ženske, v Sloveniji še dolgo ne bo naletel na aplavz? V najboljšem primeru bo naletel na, kot pravijo, neprijetno tišino. Priznam, da jo imam kljub svoji strahopetnosti raje kot tišino žensk, ki se je v nedeljo pod odrom moških tako besno zaletavala vase. Tea Hvala