Katja Šircelj: Spokojnost nevidnih podob

Kritika filma Marguerite Duras Atlantski človek (L'homme atlantique, 1982)

»Pripovedovalkin glas se vseskozi staplja z nežnimi ambientalnimi zvoki ozadja, ki so tako prvinski in organski, kot narava sama.«

Izkušnja Atlantskega človeka Marguerite Duras  je najbližje poslušanju poezije. Film v trenutku preseže prostorsko in časovno dimenzijo in gledalca nežno odnese v drugačne prostranosti globoke intime. Kljub temu, da pripovedovalke, ki je hkrati tudi režiserka, ne vidimo, sledimo le njenemu tankočutnemu glasu, je njena prisotnosti skoraj gotova, oprijemljiva. Kakor da si z njo delimo sobo, enako močan občutek, da z njo delimo  zgodbo, ki se počasi in mirno odvija mimo nas.
Pripovedovalke ne vidimo in ne slišimo njenih misli, ne vemo torej ali zgolj pripoveduje, se izpoveduje, morda nam celo prebira dnevniške zapiske, pa vendar sledimo vsaki besedi, ki jo osmišljamo po svoje. Durasova pripoveduje o malenkostih, o ljubezni, sreči, praznini, smrti, strahu, utesnjenosti, odhajanju in vračanju. Interpretacija Atlantskega človeka je neskončno polje absolutne svobode, gledalcu je dana moč pasivnega soustvarjanja, on je tisti, ki zgodbo zaključi. Gledalec razume.
Pripovedovalkin glas se vseskozi staplja z nežnimi ambientalnimi zvoki ozadja, ki so tako prvinski in organski, kot narava sama. Slišimo ptice, morje, veter. Spokojnost, ki jo ustvarjajo pastelne barve in meditativni šum okolice, prekinejo dolgi fiksirani pasusi črnine. Tema in nič drugega kakor tema. Trenutki odsotnosti svetlobe in podobe, so trenutki najpristnejšega doživljanja filmske pripovedi, ko se Durasova zato, da bi povzdignila film, loči od lingvističnih in kinematografskih omejitev.
Trenutki črnine, so individualni trenutki. Njeni. In naši.