Irena Levičar: Raztrgaj, je rekla ali Horizonti pričakovanja

Kritika filma Marguerite Duras Uničiti, je rekla (Detruire, elle-dit, 1969)

»Film trga horizont pričakovanja filmske klasične naracije, ki izziva s stilizirano brezizrazno gledališko igo, da bi beseda v offu zazvenela v vseh svojih podpomenih …«

Ograjen prostor, ki je lahko azil, ob njem nevaren gozd, iz katerega prežijo sence, groza, neznano.
Varen prostor se trga,  iz njega prihajajo zvoki v offu, pogledi, ki se gledajo, želje, ki vabijo, izvabljajo poglede drugega.
Dve ženski, ena senzualna, druga tesnobna, v krču, in dva moška, eden profesor, drugi pisatelj, ki bo to pravkar postal.
Max Thor, profesor zgodovine prihodnosti, ki ga Stein nekega dne ogovori.
Alissa, Maxova žena, senzualna, vročična.
Elizabeth, ki si jo želita oba moška, brez ljubosumja drug do drugega.
Alissa izreče Elizabethinemu odsevu v zrcalu: ljubim vas in si vas želim.
Kaj se v varnem okolju trga uničuje? Trga se klasična pripoved, trgajo se dialoški odnosi, ki jih ni, saj kamera ne kaže obrazov, gest, ki bi pojasnjevale izgovorjene besede, pač pa se indiskretno obesi na obraz (npr. Elizabethin), da bi nas tako pogled s svojim trajanjem pripeljal do roba (ne)znosnega.
Trgajo se družbene konvencije, saj so odnosi latentno homoseksualni, pogled Alisse do Elisabeth izraža željo, s katero želja želi razgaliti Elisabethino resnico, njeno željo.
Govor se trga v besede, v fragmente notranjih dialogov. Smo priče simultanosti nezavednega štirih posameznikov, kar nas periodično zapelje v meditacijo, žalostinko, melanholijo, poetiko odljubljanja.
Film trga horizont pričakovanja filmske klasične naracije, ki izziva s stilizirano brezizrazno gledališko igo, da bi beseda v offu zazvenela v vseh svojih podpomenih, ki pa jim lahko pomen da zgolj aktivni gledalec, ki v teku filmske projekcije zapolnjuje prazne prostore filma in sestavlja fragmente posameznih diskurzov v lasten notranji monolog.