Irena Levičar: Kaj je ženska moškemu in kaj sama sebi?

Impresija filma Marguerite Duras India Song (1975)

»Atmosfera v tem kolonialnem svetu je dušeča, kar se izraža tudi v samem intimnem svetu nadrejenih …«

Marguerite Duras v filmu India Song (1975) jukstapozira vizualno podobo z zvočno, ki je pravzaprav glavna akterka filma, saj glasba vzpostavlja ritem filma, medtem ko je slika  predvsem statična, kadri so skopi – nekaj podob eksteriera, narave, interier se večinoma dogaja v sobi z ogledalom in klavirjem. Tam so posamezni detajli posvečeni spominu – orumenela fotografija mlade ženske poleg vaze z vrtnicama, sveče, pritajena svetloba sobnih svetilk – vse to podaja atmosfero spomina, preteklosti, ki se nam odkriva v fragmentih skozi film, kar zahteva od gledalca aktivno vlogo, lahko bi rekli, da je gledalec sam eden izmed protagonistov filma, saj mora zapolnjevati prazne prostore filma.

V uvodni sekvenci v film je pripoved narativnega glasu v offu o mladi ženski, ki je pri šestnajstih zanosila in jo je mati izgnala od doma. Ženska je potovala po indijskem kontinentu in v filmu večkrat slišimo njen glas, njene krike, njeno pesem Savanah Song, ki sicer, za čuda, izhaja iz Laosa.

V filmu sledimo dialogom štirih glasov v offu, ki se izmenjujejo v parcialnih dialogih.

Vizualna podoba sledi ženski v rdečem, ki z ritmom gibanja med štirimi moškimi – njenim možem, ljubimcem, vicekonzulom in mladim atašejem v kolonialni stavbi francoskega konzulata v Indiji – vzbuja željo protagonistov z gledališko nemo igro in postavljanjem statičnih ali figur v počasnem gibanju, obraz (igralke Delphine Seyrig) pa izraža izredne notranje psihične transformacije od ljubečnosti, nežnosti, negotovosti, nad vsem pa leži smrt.

Atmosfera v tem kolonialnem svetu je dušeča, kar se izraža tudi v samem intimnem svetu nadrejenih: moške figure so same sebi tuje, vicekonzul ne zmore opravljati svoje službe in svoje poslanstvo postavi na kocko s streljanjem v ljudi (kar izvemo od glasu v offu); intimno se razgali s kričanjem, z izpovedjo o ljubezni do Anne-Marie. Ljubimca se hočeta združiti v smrtnem krču, ženska figura diha parfumske palčke, razporejene v prostoru, ki ga tudi sicer naseljujejo čuti, vendar pa v ljubezenskih krčih hkrati čutimo dih smrti, ki se na koncu tudi izide v smrt.

Film prežemajo občasni kriki beračice, ki potuje po zatirani Indiji in večkrat pride v bližino Anne-Marie Stretter. Morda pa je to notranji glas Anne-Marie?