Irena Levičar: Hommage a l'amour (cinematique aussi)

Marguerite Duras, Atlantski človek (L'homme atlantique, 1982)

Ljubezen moja, gledam te, ljubezen, ti, ki si morje, ti, ki si črnina, gledam te skozi oči kamere, ti, ki skozi okno gledaš morje, ti, ki si krik, ti, ki gledaš in ne vidiš in ne veš. Ne znaš me gledati, moje ljubezni, poskušam te pozabiti, oddaljim se, ne vidim te, vendar vem, da je možna, ljubezen je mogoča, toda nemogoča. Ljubezen je mogočna, je v morju, v letu ptice, v tvojem pogledu, v vetru nad morjem, v praznini, kjer je smrt.

Smrt je smrt podobe. Glas v temi. Glas ljubezni v praznini. Išče se v praznini podobe. Iščem te. V mojem telesu si. Skozi moje telo se pretaka morje, valovi, tvoj pogled, ptica. In vse postane eno z vsem. Črnina. Smrt. Vonj vrtnice, ki zadiši, potem se njen vonj izgublja. Izpuhti.

Nič. Praznina. V njej morje podob, ki se združijo v eno samo. V Ljubezen. Ljubezen, ki ti daje možnost, da spregovoriš drugemu. Ljubezen, ki mi daruje pogovor s Teboj. V črnini. V nezmožnosti. Šepeta. Besede šepetajo podobe, ki šepetajo pomen, ki valovijo valove, nad njimi leti ptica. In je črnina. V črnini se rojevajo pomeni tvojega pogleda. Tvoja ljubezen. V moji črnini te gledam. In te ljubim. In ko se naredi dan, te ni. Ničesar ni. Le morje šumi. In zasliši se krik ptice.