Irena Levičar: Brezumni glas ali strategija boja

Kritika filma Amal Ramsis Prepovedano (Forbidden, 2011)

»Do katere točke ljudstvo še lahko deluje kot nevidno, zgolj v zasebnosti, kdaj pa nastopi trenutek javnega deklariranja in upora?«

Egipčanska režiserka dokumentarnega filma Prepovedano (Forbidden, 2011) da v svojem filmu besedo Egipčanom in Egipčankam, ki govorijo o dogodkih v času večdesetletnega policijskega režima, ki skuša nadzorovati življenje v javnem prostoru po vzoru koncentracijskega taborišča – prepovedano zadrževanje na javnih površinah, policijska ura, izredni ukrepi, brez racionalne časovne omejitve, kaj šele utemeljenega razloga.

Tako so na cestah pred stavbami in trgi permanentno tovornjaki z vojsko, ki stražijo trenutek, ko bi se lahko kaj nepredvidenega zgodilo, potem pa se to zgodi na povsem nepredvidenem kraju, kjer ni policijskih postojank. Govorec v dokumentarcu tudi pove, da je v Kairu več postojank kot na okupiranih ozemljih.

Do katere točke ljudstvo še lahko deluje kot nevidno, zgolj v zasebnosti, kdaj pa nastopi trenutek javnega deklariranja in upora? Kot pravi Badiou: ljudje, ki nimajo ničesar – ne moči, ne denarja, ne medijev – imajo kot možnost moči le golo možnost, da delujejo skupaj. Govorci in govorke v filmu jasno izražajo svojo kritiko režima, vendar v javni prostor ne posegajo. Ta sprva pasivni molk pa sčasoma postaja sredstvo emancipacije.

Na dan, ko je režiserka posnela film in ga zmontirala, se je zgodila egiptovska revolucija. Vznik vedno novih vrenj anonimnih množic v arabskih deželah in zdaj tudi v državah globalnega kapitalističnega monetarnega sistema poraja vprašanje, ali bodo ta vrenja premogla toliko lastnega logosa in dejansko spodmaknila regulativne režime lastnega perpetuiranja.