Helena Konda: Dolga dišeča pesem brez besed

Kritika filma Marguerite Duras India Song (1975)

Film India Song je umetnina – gledamo ga skoraj tako kot kipe v muzeju. Vanj se moramo poglobiti, ga začutiti, se sprehoditi okoli njega in se predvsem zavedati, da ne gre za običajen film. Primeren je za zahtevne gledalce, ki imajo običajno že določeno predznanje o avtorici ali o njenem delu. Gledalec, ki si želi sprostitve ali zabave ob filmu, bo ob gledanju tega filma zdolgočasen, morda razočaran, precej verjetno pa je tudi, da ne bo zdržal niti uvodne špice.
Sestavljajo ga dolgi posnetki, ki tečejo kot Ganges, ki je tudi pogostokrat omenjen. Tudi če odmislimo predznanje in ne upoštevamo avtoričinega bolečega odraščanja v Aziji, začutimo psihično bolečino in ujetost v neko okolje in čas, predvsem pa v intimne človeške odnose.
Posnetki so dolgi in sledijo notranjemu ritmu. Dopolnjuje jih glasba, ki ima zelo močno pripovedno moč. Zgodbe pripovedujejo brezimni glasovi iz ozadja, ki razlagajo kaj se je pravzaprav zgodilo na večerni zabavi v francoski ambasadi v Vietnamu. Veliko prizorov sproži močne čutne dražljaje z vonjem – sukljanje dima iz prižganih kadil in cigaret, omenjena vročina v vlažnem ozračju in grozljiva prisotnost gobavosti pri beračih pod palačo.  Prizori gledalca povsem potegnejo vase s svojo počasnostjo, lepoto teles in prostorov , čustvenimi dražljaji in pričakovanjem vrhunca filma. Ta se res zgodi in eden od igralcev spregovori, pravzaprav izkriči svojo bolečino, vendar le kot glas iz ozadja. Med njegovim labodjim spevom opazujemo druge igralce – žensko, ki je povzročila njegovo bolečino in njene ljubimce. Vsi so neodzivni. Čutimo, da se jih kriki dotaknejo, vendar ne sprožijo reakcije. V ozadju igra glasba, ki na tragičen dogodek odgovori s posmehljivimi poskočnimi ritmi. Tako je trpeči lik še bolj ubog, opazovalci pa arogantni, zdolgočaseni in odsotni. Začutimo, da gre za povsem drug svet. Bogati in vplivni, ki se jim ni treba ukvarjati z osnovnimi dobrinami, kot sta hrana in obleka, imajo lestvico vrednot na povsem drugi ravni. Neizpolnjena ljubezen oziroma nezmožnost samopotrditve človeka poženeta v smrt enako močno, kot reveža ubije klica gobavosti, lakota ali preganjanje.
Moški liki v filmu so precej neizrazni, ženska pa večkrat odlično brez besed pokaže svoje notranje boje. Ko opazuje svojo sliko iz mladosti, nato čutno od zgoraj navzdol objame vazo rož. Kar si lahko razlagamo na več načinov – morda jo je prevzelo materinsko čustvo ob opazovanju nekega minevanja in je objela rože kot bi objemala otroka, ki ga ni nikoli imela, številnim ljubezenskim razmerjem navkljub.
Gledalec si lahko razlaga zgodbo po svoje, saj mu pripovedovalci dopuščajo različne možnosti poteka zgodbe. Na koncu je izpostavljeno tudi širše družbeno okolje, omenjene so vojne, ki divjajo po Evropi in Aziji ter ubogi mali ljudje, ki jih tlači revščina, bolezen in osamljenost.
Film se začne z dolgo potjo po zemljevidu in tako tudi konča. Glasba v ozadju se zliva s počasnimi premiki. Pripovedovanje in petje mlade Azijke na začetku filma prehaja med smehom in tarnanjem v odločno klavirsko glasbo. Velika pričakovanja v filmu prehajajo v žalost, ta pa se ob vrhuncu prelomi v trpkost in obžalovanje. India Song zapelje na dolgo potovanje poglabljanja v svet višjih slojev aristokratov in kolonialistov, ki prav tako umirajo in trpijo, čeprav jih pestijo povsem drugačne tegobe kot male, revne, uboge staroselce.
India Song se zdi poskus, da bi Durasova preslikala svoje življenje v Vietnamu (ljubezensko razmerje z bogatim Kitajcem, pretepanje matere in brata) skozi negativ. Morda je poskušala videti, kakšno bi bilo njeno življenje, če bi se rodila v bogati in ugledni družini. Prihranjena bi ji bila stiska po osnovnih dobrinah za preživetje, hrepenenje pa bi gotovo bilo prisotno na nekih drugih ravneh.