Anja Čuš: Je n'ai pas peur

Refleksija ob filmu Marguerite Duras Atlantski človek (L'homme atlantique, 1982)

Kaj se zgodi, ko podoba izgine? Ko je pred nami le črno platno – ali se ustrašimo?
Del naše eksistence je pač strah.
In to ni mit.
Epistemologi in ontologi, psihologi in sociologi, naravoslovci in kulturniki pozabimo na zamere in se pomenimo, da bo vsem prav: bojazen je del nas, nekako povezana z motnjo, povezana z bitjo, povezana s smrtjo, povezana z boleznijo in (oh, kako patetično!) povezana z ljubeznijo.

(Še preden napišem novo vrstico, jo že trikrat izbrišem. In popravim. To je sodobni strah sodobne ženske, bi lahko rekli.
Če ne zmorem pisati, ustvarjati, filmati, karkoli početi v teh nesrečnih  razmerah, je bolje, da tega sploh ne počnem?[1]
In spet, preden na konec postavim vprašaj, postavim tudi piko. In potem se spet vprašam.)

Naracija brez podobe je kot bumerang: zmeraj se vrne k tebi, bogatejša v časovni dimenziji, pa vendar! Še vedno ista naracija, isti  bumerang. Naracija, ki se obrača v krogu brez konca, razdrobljena na tisoče delcev, iščoča interpretacijo ostaja izgubljena v pesku in najdena v morju.

(Kadar nimam lastnega kadra ali lastne podobe, o čem sploh naj pišem, sem izgubljena in najdena hkrati. Padam in se dvigam in rastem obenem.
Pa saj nikogar ne zanima ... Ampak to je to – bipolarno tehtanje brez konca.)
Življenje, smrt, življenje, smrt, življenje, pesek, morje, neživo, živo.

In ko smo že pri pesku: ne mečimo si ga več v oči. Obtičali smo globoko v sredi, ne diši nam na desno, na levo pa sploh več ne znamo.

Tanka je meja med patetiko in poetiko.
Morda je čas, da se začnemo skupaj spraševati.
Se je smiselno še česa bati? Ali sploh ostati ...