Arhitektura izbire
Abrakadabra, pravice so tu, abrakadabra, pravice so izginile. Le da se tokrat ne skrivajo v kakšnem nevidnem predalu in se čez čas čudežno vrnejo. Zares so izginile, nepovratno, za vedno, tako kot je izginil denar za veliko kulturnih, zdravstvenih, socialnih in drugih pravic. Del čarovnije je tudi v tem, da se tega pravzaprav niti ne zavedamo, dokler jih ne potrebujemo. Nasprotno, kar naprej trdijo, kako so poskrbeli za več, kot je bila pripravljena dati prejšnja vlada in še prejšnja in tista prva ali druga. Ko pa je treba kaj dati, plačati račun za že opravljeno delo, nakazati plačo za trdo delo ali povrniti stroške kakšnega dogodka, je treba zategniti pas. Hkrati pa nekdo drug »zasluži« v dveh dneh letno plačo delavke, v enem mesecu pa njen deset ali petnajstkratnik, vlada pa bi rada temu dobrotniku (ker si ne da izplačati še več) nataknila na glavo socialno kapico, da ne bo državi plačal več, kot se zanj spodobi, vsekakor pa ne toliko, kot bi bilo družbeno pravično. Kapico bo vlada seštrikala iz nogavic, ki jih je v preteklih letih snela z nog revnih ljudi, samostojnih kulturnic in kulturnikov, projektnih delavk in delavcev, samozaposlenih in še vrste drugih, ki so se jim pasovi za zategovanje od vedno novih lukenj že zdavnaj strgali.
Razkorak med podobo o državi in družbi, ki jo ustvarjajo oblastniki, in med dejanskim, vsakdanjim življenjem je posledica iluzionističnih trikov novih vladarjev, ki javne politike prikazujejo kot naše izbire. »To smo naredili, ker ste vi tako želeli« je sicer že star moto propagandnih strojev, ki ga sedaj dopolnjuje drug, bolj premeten: »Izbrali ste prav, ker ste izbrali tisto, za kar menimo, da je za vas dobro.« Na kratko: »Izbrali ste, kar hočemo«. Namen arhitekture izbire, na novo nastajajoče »kreativne« veje propagande, ki jo odseva omenjeni moto, je strukturirati svet tako, da lahko oblast vedno zmaga. Ko arhitekt projektira zgradbo, mora sprejeti številne odločitve o tem, kje bodo vrata, dvigalo ali posamezni prostori. Te, navidez majhne odločitve bodo vplivale na to, kako bodo ljudje zgradbo uporabljali. Arhitekti izbire pa namenoma vplivajo na naše odločitve s tem, da strukturirajo okolje, v katerem izbiramo. Arhitekti izbire so pravzaprav moderni dobrotniki, ki jim ni vseeno za nas, zato nam »pomagajo«, da sprejemamo prave odločitve. Njihova predpostavka je, da ljudje pogosto sprejemajo slabe odločitve, ki niso v njihovem najboljšem interesu, zato jih je treba usmeriti, potisniti v želeno izbiro. Izhajajo iz prepričanja, da država lahko pomaga ljudem, da sprejmejo odločitve, ki bi jih tudi sicer sprejeli, če bi le imeli moč in voljo in tudi pamet, da bi to lahko naredili. Država ne sprejema odločitev za nas, le malo nas privije, da jih potem sami sprejmemo. Tako ohranja iluzijo o svobodi izbire.
Arhitektura izbire uporablja za svoje teoretsko ogrodje vedenjsko ekonomijo, ki pravi naslednje. Ker ljudje nimajo časa, da bi se poglabljali v vsako stvar, se odločajo neustrezno. Premamijo jih stvari, ki so zanje slabe, zato jim je treba pomagati, da izbirajo bolje. Možgani delujejo med dvema sistemoma: avtomatičnim, kjer se odzivamo nepremišljeno, in refleksivnim, kjer se odzivamo s premislekom. Vedenjska ekonomija pomaga avtomatičnemu sistemu, da dela boljše izbire, tako da refleksivni nima toliko dela. Izbire so oblikovane tako, da je videti, kot da si jih želimo, zato nas ne vprašajo več za pristanek, temveč predpostavljajo, da smo ga že dali, ker je njihova rešitev tako pametna in dobra za nas. Če nečesa ne želimo, moramo to posebej povedati, sicer se razume, kot da se strinjamo.
Gre za ustvarjanje želenih izbir z negativnim pogojevanjem, ki ga teorija opiše na primeru panoptikuma kot skritega stražarja, ki prisili zapornike, da sprejemajo le odločitve, ki so v korist zapora, in sicer tako, da so v primerih napačnih odločitev obsojeni na star kruh in pokvarjeno vodo. Pogojevanje dostopa do denarnih socialnih pravic je del arhitekture izbire, ki ima namen, da bi ljudje vedno izbrali delo. Potiskanje v smer želene odločitve postaja sestavni del političnih sistemov. Avtorja koncepta arhitekture izbire sta med najbolj popularnimi osebnostmi, ki jih vlade najemajo za svoje svetovalce na različnih področjih, tudi na področju socialne in zdravstvene politike, gotovo pa kultura pri tem ni izvzeta.
O pravicah in možnostih so vlade prenehale razpravljati, omejile so socialni dialog in pretrgale vezi z ljudstvom. Namesto tega razmišljajo, kako bi nas prinesli okrog in svoje odločitve predstavili kot naše. Letošnji festival bo te procese bogato ilustriral na svojstven, performativen način, ki moške spreminja v ženske, problematizira kriminalizacijo teles, ki niso bela, sposobna, mišičasta in suha, in pod vprašaj postavi razmerja moči, ki jih takšne norme vzpostavljajo in obnavljajo. Čeprav vam tudi letos ne moremo zagotoviti, da boste na festivalu brezskrbno zapravljali čas in dali možgane na pašo, ker smo za vas izbrali, kar si v bistvu sami želite, vendarle upamo, da bo izzivov dovolj in užitek velik.
Vesna Leskošek
Častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk
