Med preteklostjo in prihodnostjo
Tema letošnje festivalske edicije Med preteklostjo in prihodnostjo se je nekako vsilila, postala neizogibna zaradi intenzivnega razmisleka o času, v katerem živimo, o eksistencialnih pogojih, o obstoju v času in prostoru sedanjosti, ki se nenehno izmika. Popotniku skozi sedanjost, nomadu, ki neumorno potuje k utopičnem mestu, po katerem hrepeni, se slike pokrajin izmikajo iz zaznavnega polja; vedno nekaj prebira, piše sms sporočila, posluša glasbo ali pa kramlja s drugimi popotniki/sopotniki … Njegovo trpljenje je univerzalno trpljenje človeštva v svetu sodobne globalizacije, ki eksistira v lokalno vmreženem sistemu z nešteto postojankami na poti. V takšnem kaotičnem in kompleksnem vrtincu sedanjosti se pozicija posameznika in družbe v celoti maje na spolzkih tleh. V vsesplošni krizi, ki je opustošila vse ideale in upanja v boljšo prihodnost, je postala nuja zaustaviti se in se zazreti v preteklost, da bi lažje premislili, kje smo, kam potujemo in kaj nesemo s seboj.
Na mostu med preteklostjo in prihodnostjo se še enkrat vračamo k filozofinji Hannah Arendt; njeno delo je že bilo postojanka, referenčna točka programa v zgodovini festivala Mesto žensk. Tematsko vodilo letošnjega festivala Med preteklostjo in prihodnostjo se tako navezuje na istoimensko knjigo Arendtove, ki je že v šestdesetih letih minulega stoletja izpostavila problematiko človeškega obstoja, ki je oropan tradicionalnih, transcendentalnih, religioznih in moralnih meril, s katerimi premošča prepad med preteklostjo in prihodnostjo, izgubil usmeritev.
V zbirki esejev Med preteklostjo in prihodnostjo / Šest vaj v političnem mišljenju Arendtova demonstrira vaje v političnem mišljenju s konkretnimi primeri prepraševanja temeljnih konceptov, kot so tradicija, zgodovina, avtoriteta, svoboda, vzgoja, kultura itd. Poudari "intervale" v času, ki so določeni s "stvarmi, ki jih več ni, in s stvarmi, ki še niso" in ki nam odpirajo prostor za tisto, kar imenuje "mišljenje brez oprijemalnih ograj".
V času festivala bomo ponudili približno trideset programskih intervalov, sestavljenih iz del izjemnih umetnic, ki se na svojevrsten način dotikajo vprašanj tradicije, zgodovine, svobode, avtoritete, kulture ter komentirajo današnjost na individualni ali kolektivni ravni. Festival bomo začeli z glasbo, in sicer s koncertoma, ki nekako zaznamujeta dualizem, nakazan v naslovu festivalske teme. Ditka Haberl, ena najbolj markantnih dam slovenske popevke, nam bo pričarala emotivne romantične pejsaže, ki v današnjem času izginjajo. Sledile ji bodo Marcella and The Forget Me Nots, osemčlanska ženska zasedba, ki jo opisujejo kot 'postapokaliptični kabaretni orkester'. Izjemni Lauren Newton in Joëlle Léandre bosta glasbo materializirali skozi svobodo v improvizaciji, etno skupina DakhaBrakha pa bo v ritualno plemenskih ritmih in ukrajinskih narodnih nošah z zvokom obarvala predanost ukrajinski kulturni dediščini. Tudi glasbenica, skladateljica in performerka Miya Masaoka je za projekt Laser koto poiskala izhodišče v tradiciji, in sicer japonskem instrumentu koto, ki ji je služil kot vzor za novi, nenavadni instrument, za katerega je napisala tudi glasbo. Skupina Stereo Total pa bo v nekakšni retro/sodobni maniri združila tradicijo francoskega šansona in nemške elektronike. Multimedijska umetnica z imenom HK119, ki je plod znanstvene fantastike in izmišljene številke črtne kode, bo v lo-fi slogu ponudila izraz ironične kritike množičnega potrošništva s humornimi podtoni.
Na odrih različnih ljubljanskih prizorišč bodo svoja dela predstavile nadvse vznemirljive avtorice in skupine. Izpostavila bi ustvarjalki mlajše generacije Heleno Hunter in Eleanor Bauer, ki skozi raziskovanje notranjega sveta performerja, ki želi, mora, hoče uspeti, vendar je ta pot uspeha ujeta v začarani krog absurdnih poskusov, na svojstven način reflektirata pozicijo posameznika oziroma ustvarjalke v današnjem času. Nasprotno se Antonia Baehr v svojem performansu disciplinirano smeji na najrazličnejše načine, vendar je v njenem dejanju kljub nalezljivemu smejanju slutiti podtone, ki raziskujejo slojevite plasti človeške identitete. Nicole Beutler in Guerrilla Girls on Tour vključujejo kontekst tradicije in zgodovine. Beutlerjeva v minimalistični mojstrovini 2: Dialog z Lucindo s posebno subtilnostjo in močnim vizualnim nabojem adaptira koreografiji ikone postmodernega plesa Lucinde Childs, GGOT pa na pisan in duhovit način spregovorijo o zgodovini žensk, tokrat skozi prizmo obsedenosti v odnosu do hrane, hranjenja in telesnega videza. Poleg številnih tujih gostij radovedno pričakujemo premiere izvrstnih slovenskih ustvarjalk Andreje Rauch Podrzavnik, Nataše Živković in Katarine Stegnar, katerih dela se ne nujno navezujejo na letošnje tematsko vodilo, temveč so del svojevrstne platforme, odprte za domače avtorice s prodornimi idejami in prijemi.
Na kurirani skupinski mednarodni razstavi Korak naprej, dva koraka nazaj predstavljamo vrsto vizualnih in intermedijskih umetnic ter performerk – Oreet Ashery, Perry Bard, Stefania Bonatelli, Katharina Hesse & Lara Day, Meta Grgurevič, Jessica Lagunas, Vesna Miličević, Nandipha Mntambo, Katarina Mootich, Maflohé Passedouet, Kira O'Reilly, Petra Reimann, Yvonne De Rosa in Judith Witteman –, ki soustvarjajo bogat program v Galeriji Škuc. Razstava se osredotoča na “zdaj”, ta trenutek, sedanjost v odnosu do časa, prihodnosti in preteklosti. Kot recimo edinstveni projekt Perry Bard z naslovom Mož s kamero: globalni remake, v katerem umetnica raziskuje naravo in možnosti medijske produkcije nekoč in danes. Ali Hairoism, performans Oreet Ashery z izhodiščem v filmu The King Eleanor Antin iz leta 1972, v katerem Antinova raziskuje svoj moški in politični jaz, Asheryjeva pa izpostavlja absurdnost nejenjajočega palestinsko-izraelskega konflikta. Poseben poudarek smo posvetili seriji živih dogodkov, ki vključujejo performanse, akcije, delavnice, pogovore z umetnicami in okroglo mizo, s katerimi želimo občinstvu čim bolj približati ustvarjalnost povabljenih umetnic.
Zajeten del programa je namenjen filmu in videu po izboru Vanje Kaluđerčić (dolgometražni in kratkometražni filmi), Barbare Kelbl (Kinobalon) in Marine Gržinić (video program in pogovor na temo Rasizem, Evropa, kapital, queer). Slednji govori o človekovih pravicah oziroma tanki črti, ki določa “pridobitev” pravic ali ukinitev, izbris pravic, kot je zapisala Marina Gržinić, ki v izbranem programu skupaj z Aino Šmid – poleg Tanje Ostojić & Davida Rycha, Ane Hoffner ter Ise Rosenberger – predstavlja video.
Letošnji filmski program krojijo ustvarjalke, ki so posnele svoj prvenec oziroma drugi film. Večinoma gre za osebne zgodbe o posameznikovih intimnih vezeh in bremenih, povezanih s preteklostjo, ali ovirah, s katerimi se na poti do izobrazbe srečujejo deklice v današnjem Afganistanu, kot jo pripoveduje Hana Makmalbaf v svojem prvencu. Filmske ustvarjalke, predstavljene v programu (Sophie Deraspe, Sonja Heiss, Manon de Boer, Birgitte Stærmose, Charlotte Ginsborg in Shalimar Preuss), raziskujejo meje narativnih in vizualnih form ter dokazujejo, da prinašajo v filmski svet nekaj novega in prepoznavnega. Prav tako kot provokativni producentski projekt Mie Engberg, ki bo verjetno marsikomu obudil spomin na zgodovino Kinodvora, kjer je včasih domoval Kino Sloga. Pa še marsikaj se bo dogajalo, nekaj spontano, nekaj nenapovedano, nekaj pod motom 'tukaj in zdaj'.
Festival že šestnajsto leto pripravljamo z veliko zavzetostjo, v upanju, da z njim odpiramo prostor za drugačno mišljenje, enakopravnost, drugačnost, ustvarjalnost … Vabimo vas, da se nam pridružite, poiščete kak dogodek zase ter z nami izkusite in soustvarjate festivalsko vzdušje.
Mara Vujić, umetniška so-vodja 16. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti – Mesto žensk
