Uroš Lebar: Srečati sebe na drugem koncu sveta

Refleksijs filma Sonje Heiss Hotel »Zelo dobrodošli« (Hotel Very Welcome, 2007)

»Gre predvsem za samo stanje in pozo popotnika – avanturista, ki se prej ko slej izgubi v svojem imaginariju.«

Igriv lahkoten dokumentarno fiktiven film pripoveduje o priložnostnih tegobah glavnih junakov na potovanju. Tegobah, ki to niso, saj zakrivajo prav manko tistih pravih težav, ki jih junaki pustijo v oddaljenem domu in s katerimi so v navezi le prek telefonske žice. Avtorica Sonja Heiss v nizu situacij postopoma odkriva te sence njihovih življenj, na neobremenjujoč, lahkoten način – kot da gre za preprosto sledenje kamere popotniškemu vsakdanu.
Zgodbo sestavljajo izseki iz potovanj petih »backpackerjev« po Indiji in Tajski. Glavni liki, vsi belopolti mladi avanturisti iz »prvega sveta«, si vsak po svojih preferencah in vzgibih sestavljajo osebni nabor nepozabnih eksotičnih izkušenj, ki jih vodijo, če že kam, nazaj do njih samih. Bizarno je, da izkušnja tujega, nepoznanega in nenavadnega, napolnjenega s kakršnokoli kulturno vsebino, ne govori toliko o svetu, ki ga srečujejo, kot se prevprašuje o njih samih.
V »tretjem« svetu, ki nemalokrat kaže veliko bolj kruto podobo, obstajajo v turističnem balončku, v naprej pripravljeni eksotiki, namenjeni turistom. Pravi stik z življenjem domačinov kakor da ni možen zaradi jezikovnih in kulturnih razdalj. Več pomena v filmu nosi vrsta piva, ki ga naročajo junaki, kvaliteta hašiša, ki ga kadijo, letalska karta, ki je ni mogoče dobiti itn. Namesto dejanskega tako obstaja med popotniki in domačini lahkotnejši »psevdo stik«, v katerem se kaprice in zahteve popotnikov srečajo s trenutnimi naključnimi bližnjimi, ki naj bi jim po načelnem turističnem post-kolonialnem pravilu »ležali pred nogami«, jim bili vedno na voljo. Gre namreč za interakcije, ki so že v naprej obsojene na izgubo v prevodu.
V filmu pravzaprav ni predstavljen noben Tajec, dodobra ni orisan noben Indijec. Zgodbe bi se namreč lahko odvijale kjerkoli v eksotičnem tretjem svetu. Gre predvsem za samo stanje in pozo popotnika – avanturista, ki se prej ko slej izgubi v svojem imaginariju. Čeprav na oddihu in tisoč kilometrov stran ostaja ta popotnik točno to, kar je v svojem bistvu bil tudi v domačem okolju.
Rdeča nit celotne zgodbe se plete skozi štiri med seboj načeloma nepovezane paralelne realnosti, ki dobijo pripovedovalno moč ravno skozi ta subtilnejši intimni svet akterjev. Fiktivni dokumentarec se pri tem pokaže kot izvrstna izbira. Dokumentarnost ohrani pristnost prostora, v katerem se odvijajo posamične situacije, in obenem dopušča karakterno odprtost likov, saj bi se v situacijah glavnih akterjev lahko znašel katerikoli tujec. Le – to pa dopušča avtorici vso igrivost in fiktivno širino, kjer določena situacija v neki realnosti postane prispodoba za splošno nezmožnost komunikacije in kjer se manko dveh akterjev iz različnih zgodb združi v medsebojno kompatibilnost, ko se srečata in se zgodbi strneta v eno skupno in srečno post-zgodbo.
Zaradi doslednosti ostajajo akterji zanimivi v svoji nepredvidljivosti, zgodbe pa ustvarjajo skrbno izbran izsek iz širših življenjskih zgodb glavnih likov – morda prav tisti, ki je predstavljal zadosten odmik od njihovih vsakdanjih življenj, da so jim le ta postala smiselna.