Simona Jerala: Zvezek in šminka

Refleksija filma režiserke Hane Makhmalbaf Buda se je zrušil od sramu (Buda Az Sharm Foru Rikht, 2007)

»Dekličin težko pridobljeni zvezek simbolizira njen uspeh in z vsakim iztrganim listom ji grozi onemogočanje šolanja.«

Mlada iranska režiserka Hana Makhmalbaf portretira sodobni Afganistan skozi oči šestletne deklice Baktay. Skozi začrtano pot glavne junakinje – od doma do šole, ki se prične z iskanjem načina za pridobitev nujno potrebnega zvezka – ne le zariše kompleksnost družbenih odnosov, ampak te tudi problematizira.
V film nas uvede razstrelitev ogromnega kipa Bude, vklesanega v skalo. Uvod je pomenljiv, saj nakaže nemire, ki jih skriva navidezno spokojna pokrajina.
Odsev teh nemirov so otroci. Dečki, skriti za skalami, se usujejo nad mimoidočo Baktay z ošiljenimi palicami. Njihova igra talibov je kruta in neprizanesljiva, saj se zdi, da nimajo razvitega sočutja do vrstnikov, ki jih napadajo. Na njihovih obrazih se izrisuje surovost – še posebej v trenutku, ko oklevajo nad kamenjanjem Baktay. Tudi deklice v razredu, kamor Baktay vedoželjno vkoraka, se do nje vedejo ozkosrčno.
V uprizorjenem kulturnem kontekstu so otroci prepuščeni samim sebi. Odrasli kakor da niso prisotni. Hkrati pa je svet odraslih navzoč, saj so ga otroci privzeli, kar se v filmu izraža z nenehnim preklinjanjem glavne junakinje in oponašanjem talibov s strani dečkov. Vprašanje vzgoje je prepuščeno šolskim ustanovam, ki niso vsem dostopne, a tudi tam se zdijo vzgojne metode zastarele. Od učiteljice, ki razredu večino časa kaže hrbet, kamera nenehno drsi med šolske klopi in se istoveti s pogledom in zanimanjem učenk.
Film nenehno prevprašuje deprivilegiranost žensk – če je za dečka obiskovanje šole samoumevno, je za deklico izobrazba stvar samoiniciativnega boja. Ženske so iz javnega prostora izrinjene. Moški so navzoči tako na tržnici, v trgovini, v vlogi učiteljev višjih razredov (ki jih obiskujejo le dečki), na oblasti, medtem ko ženske vidimo le v redkih prizorih – ob pranju perila, peki kruha, v vlogi učiteljice nižjega razreda.
Dekličin težko pridobljeni zvezek simbolizira njen uspeh in z vsakim iztrganim listom ji grozi onemogočanje šolanja.
Drugi ponavljajoč motiv v filmu je šminka. Na eni strani pomeni pripraven pripomoček, ki lahko nadomesti pisalo, na drugi strani predstavlja fantazijski svet, v katerega pobegnejo deklice. Avtoriteto tega domišljijskega sveta za deklice predstavlja učiteljica, ki jim šminko nemudoma prepove, medtem ko je za dečke, ki se igrajo talibe, edina zamisljiva avtoriteta prometni policist, ki ostaja brezbrižen, ne glede na podlost njihove igre.
Ponovna zrušitev Budovega kipa v zadnjem prizoru opominja na krhkost vrednot, ki so temeljna podlaga vsake družbe in ki jih je treba gojiti že od malih nog, za kar pa v afganistanski družbi, kot film prikaže, ni poskrbljeno. Ker je končni prizor enak začetnemu, se sklene krog nasilja, s čimer film nakazuje, da izboljšanje razmer ni nekaj samoumevnega.