Simona Jerala: Skozi očala zahoda

Kritika filma Sonje Heiss Hotel »Zelo dobrodošli« (Hotel Very Welcome, 2007)

»Kamera iz roke beleži kratke detajle njihovih dogodivščin, kot je Liamovo lovljenje vlaka in nespretno tuširanje v razpadajoči prhi, nezrelost obeh Angležev in izživljanje zahodnjakov na tehno zabavah pa zarisuje v obsežnosti njihove slaboumnosti.«

Sonja Heiss je v svojem prvencu, fiktivno dokumentarnem hibridu, upodobila potovanja pet zahodnjakov, ki za svojo destinacijo izberejo popularne predele Indije in Tajske.
Na potovanje se podajo z določenim namenom. Irec Liam v Indijo pobegne pred soočenjem s tem, da bo postal oče. Britanca Josh in Adam, ki potujeta skupaj, si na Tajskem obetata žensk in neskončnih zabav. Nemka Marion pride v Indijo na meditacijo, da bi zopet »našla sebe« in razčistila odnos s fantom. Svenja zaradi zamude leta obtiči v bangkoškem hotelu, nato pa svojo osamljenost preganja s stalnimi klici istemu potovalnemu agentu, s katerim kljub simpatičnim sporazumevalnim preprekam, vzpostavita nekakšno telefonsko razmerje. V vsebini in načinu njunega pogovora je toliko humorja, da se z vsakim klicem prikličejo tudi salve smeha.
Že na prvi pogled je jasno, da so izbrani liki v svojem izhodiščnem položaju priviligirani glede na materialne razmere obiskane kulture.
Kamera iz roke beleži kratke detajle njihovih dogodivščin, kot je Liamovo lovljenje vlaka in nespretno tuširanje v razpadajoči prhi, nezrelost obeh Angležev in izživljanje zahodnjakov na tehno zabavah pa zarisuje v obsežnosti njihove slaboumnosti. Tudi vpogled v center za meditacijo »Happy home« namenjen izključno zahodnjakom, v katerem Marion išče svoj globji smisel, pokaže slabosti takega kraja (zgovorno je njeno izpovedovanje »sotrpinu« o svoji nedelujoči spolni čakri, medtem ko se namakata v razkošnem bazenu), predvsem pa njegovo izoliranost od indijske družbe in kulture.
Sicer obstajajo trenutki, ko liki pridejo v stik s tamkajšnim okoljem – Josh v nekem prizoru gladi kravje uho, Marion indijskemu dečku poskuša razložiti pomen besede domotožje, Liam svoje probleme razlaga indijskemu vodniku –, a vsi ti stiki so prikazani v svoji dvoumnosti, ker so popotniki brez posluha za Drugega, tako da iz njih bolj kot medsebojna bližina vejeta razdalja in tujost.
Film je provokativna prispodoba tega, kaj za Zahod pomeni potovati. Z odprtim koncem avtorica pušča prostor za razmislek.