Simona Jerala: Kosovo nad tlemi

Kritika srednjemetražnega filma Neljubljeni (Out of love, 2009)

»S prikazovanjem različnih načinov preživetja na konkretnih ulicah Prištine, se zdi, da pričujoči film ne premore dispozicije za odmik v kolektivno.«

Film se odvija v Prištini, deset let po balkanskih vojnah.
V prvem kadru se revno oblečeni dečki utrujeni peljejo v mini busu. Eden izmed njih v kamero šepeta, kako gre vsak dan po šoli z nočnim avtobusom v mesto prodajat cigarete, nakar doma denar od dela izmučeni materi neopazno vtakne v denarnico, preostalo pa zakoplje v zemljo.
V nadaljevanju se pred kamero pojavljajo še drugi otroci – vsi iščejo preživetje v delu na cesti, od prodaje cigaret in arašidov, do prostitucije. Otroci, ki pripovedujejo, tako da neposredno gledajo v kamero, delujejo čustveno otopeli.
A zgodbe in spomini v zvezi z vojno, ki jih pripovedujejo ali šepetajo v kamero, niso njihove zgodbe. So zgodbe drugih otrok, ki jih je avtorica intervjuvala, ali pa izmišljeni monologi, ki so se jih naučili na pamet. Fant, ki se spominja prihoda v porušen dom pravi: »Bilo je lepo. Mrtvi psi in televizor so plavali v potoku. Kot bi psi gledali televizor.« V zadnjem kadru, ki morda najbolj ostane v spominu, saj nagovarja gledalce, deček pravi: »Tako sem lačen, da bi lahko pojedel vaš denar. Lahko bi pojedel vas.«
Avtorica sama pravi, da o Kosovu ni vedela ničesar, ko je leta 2006 prvič prišla tja in da je bila tam »naivno fascinirana«. Njene priprave na film so zajemale intervjuje z otroci, ki jih je opravila leto pred snemanjem. Nato se je v Prištino vrnila ter v štirinajstih dneh (z drugimi otoci) posnela film. Njihove zgodbe je delno uporabila, saj, kot pove: »otroci niso bili preveč zgovorni, čeprav imajo veliko zgodb«, sicer pa je dala monologe zanje napisati danskemu fimarju Petru Asmussenu. Hotela je – po njenih besedah –, da otroci izrekajo močne besede, da ne bi vzbujali pomilovanja . Iz istega razloga je ni zanimalo prikazati življenje posameznega otroka, temveč univerzalno zgodbo, ki se dvigne nad ulico. Glede na to, da v filmu ves čas predoči prav posamezne otroke, v njihovi enkratnosti, s prikazovanjem različnih načinov preživetja na konkretnih ulicah Prištine, se zdi, da pričujoči film ne premore dispozicije za odmik v kolektivno.
Če upoštevamo, da avtorica niti ne govori albansko (pri intervjujih si je pomagala s prevajalcem), niti ni posnela istih otrok, kot jih je intervjuvala, torej njen stik z otroci ni mogel biti pristen, bi se lahko vprašali, zakaj film nosi naslov Out of love (iz ljubezni)?