LOVE IS TIME

I.

»Obstaja vsaj en filozofski problem, ki zanima vse razmišljujoče ljudi. To je problem kozmologije; problem razumeti svet – vključno z nami samimi in z našim spoznanjem kot delom sveta.« svoj odnos do filozofije razlaga Karl Popper, in s tem cilja predvsem na jezikovne analitike, ki se sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja masovno ukvarjajo s funkcijo razumevanja jezika. Vendar se takoj postavi vprašanje, do kam lahko gremo, če v središče razmisleka postavimo razumevanje kot umevanje samo, že zgolj, če se nanašamo na 20. stoletje, kakor ga vidi Hannah Arendt; na vznik totalitarizmov, zaton človečnosti, ponik transcedentalnega. Med prihodnostjo in preteklostjo se neprestano vriva sedanjost kot srhljiva hkratnost trenutka, v katerem dihamo, iskre, v kateri uzremo drugega, izseka, ki ga namenimo pogledu na človekovo dejanje, ki je v najboljšem primeru - umetniško delo. V samem samcatem trenutku se na enem mestu (v enem objektu) izriše tudi vse tisto, česar umetnik oziroma umetnica ni hotela ali želela izreči, ni zmogla videti ali predvideti ali je ostalo kot prežitek, kot pesek jajčne ure, ki polzi mimo … In že spolzi. It's over.

 II.

Umetnica Alja Kapun je nekoč v Klubu Gromka na Metelkovi izvedla performans Love is time. Ne spomnim se več, če je bil točno takšen naslov, kakor tudi ne vem, če ga je morda izvedla še kdaj. Tudi če ga je, je moral biti vsekakor nekaj popolnoma drugega, kakor je bil tisti večer. Kar se je tisti večer zgodilo, naj ostane tam, a ostaja »okus« po nepredvidljivem in ime: Love is time.

 III.

Zadnji dan festivala Mesto žensk je performans Stegn se! izvedla umetnica Katarina Stegnar, ki je v njem skompresirala svoj lastni čas in se postavila v zadnjo vrsto. Na konec želja. Brez upanja? Brez strahu? Brez ljubezni? Brez miru? To ve le ona, mi pa ob tem izbiramo; ali občutimo njo ali sami sebe. Odločitev je naša. Stegnar na koncu uprizori poslednje dejanje; lastno smrt. Odnesejo  jo iz odra in festival Mesto žensk 2010 se konča.

 IV.

Performans je forma, ki jo bistveno definira odnos do časa, v katerega je postavljena, in odnos subjekta izjavljanja[1] do gledalcev, katerim je namenjena. Gre pravzaprav za čisto relacijsko funkcijo in v tem primeru odvisno spremenljivko, pri čemer sta neodvisni dve; prostor, v katerem performans poteka, in subjekt izjavljanja, ki je le pogojno neodvisen, saj je kljub »zastavljenem scenariju« nenehno vpet v oba odnosa hkrati; do časa in/ali gledalcev. Kaj bo izrečeno? Kaj prikazano? Do kam pripeljano? V Mestu žensk je bila ravno tovrstna forma postavljena v središče festivala, ki je potekal pod tematskim ciklusom Live Art.

 V.

Živa umetnost torej. Ali je pogoj za živo umetnost smrt forme ali ljubezen do živosti same? Kako lahko dogajanje v črni škatli seže onkraj nje same? Če že prostora ne moremo spremeniti, je v tem primeru ključen odnos do časa. In medtem ko ga Stegnar skompresira, ga angleška umetnica Kyra O'Relly in izraelska umetnica Oreet Ashery v svojih popoldanskih štiriurnih performansih podaljšujeta. Prva se štiri ure v »zamrznjenih podobah« kotali po zavitih stopnicah, druga vsem spremljajočim »ritualnostim« navkljub postaja moški oziroma se ob pomoči dveh mladeničev, ki jo maskirata, vanj spreminja. Prvo gledamo v rit in noge, vidimo njene razkrečene ude. Drugo opazujemo v resničnostni zgodbi: Alica v čudni deželi. Prva nam asociacij ne dopušča, druga nas vodi od ene do druge. Lepo in počasi. Človek obsedi in čas gre mimo …

 VI.

Če se religije sveta za razlaganje lastnega obstoja ozirajo proti nebu, ga skušajo v celoti zaobjeti in razložiti njegov obstoj sebi v prid, so ideologije usmerjene v prihodnost, ki jo skušajo kar se da natančno urediti in napraviti jasno že v sedanjosti.  Forma performansa se po svoji strukturi vsemu temu upira – in skuša prihodnost prepustiti – času. Ob tem ni pomembno, ali je že minil, ali pravkar poteka, ali bo šele prišel. Pomembno je, da se dogaja sproti, da je očiščen naracije, ki ni subjektu izjavljanja lastna, tematik, ki zanj niso relevantne, odvečnih ljudi, ki delujejo kot mašila. Gre za ireverzibilno formo izjavljanja, ki je v svojem bistvu neponovljiva, ponovljiva je zgolj njena materialnost. Zato ni totalna. Zato je človeška. Zato je transcedentna. Zato je krhka.

 VII.

Včasih performans ničesar ne razpira, ničesar ne sporoča, ničesar ne zahteva, ampak samo je. Včasih si zadamo preveč stvari naenkrat, in ne zmoremo predvideti posledic. Včasih sprejmemo nalogo, za katero ne vemo, da ji ne bomo mogli biti kos. Sprejmemo iz neke čudne ljubezni, ki vendarle potrebuje čas, da se nauči ljubiti – ravno ta čas. Čas, ki se zgodi nekje vmes, in čas, ki bo šele prišel. Upam, da bo delavnica kontekstualnega pisanja v 2011 imela dovolj časa, da bo uspela vzbuditi, razširiti in nadgraditi dovolj ljubezni do pisanja.

A. Kopač