Katja Šircelj: Tanka linija življenja

Impresija filma Sophie Déraspe Življenjski znaki (Les signes vitaux, 2009)

»Mirni in čustveni odnosi, zarisani subtilno in minimalistično, dramo pripovedujejo nedramatično in umirjeno.«

Življenjski znaki (Les signes viatux, 2009) so drugi celovečerni film mlade kanadske režiserke Sophie Déraspe, sicer vizualne umetnice in literatke. Avtorica je tematiko umiranja raziskovala dalj časa, med svojim terenskim raziskovanjem pa je spoznala francosko koreografinjo in plesalko Marie-Hélène Bellavance, umetnico, ki jo je navdihnila, da ji je posvetila scenarij. Marie je plesna performerka brez igralskih izkušenj, vendar v glavni vlogi Simone zablesti – s svojo ranljivostjo in melanholijo v filmu vzpostavi popolno sfero pristne čutnosti.
Zgodba je osredotočena na Simone, študentko v srednjih dvajsetih, ki ji v uvodnem delu filma umre babica. Razočarana nad dejstvom, da so jo zaposleni o babičinem umiranju obvestili prepozno in je ta umrla v osami, se odloči z umirajočimi preživljati zadnje trenutke in tako prostovoljno postane negovalka. V domu preživlja ves svoj prosti čas, umirajoči pa postanejo njeni edini prijatelji in zavezniki. Glavna junakinja med njimi postopno in minimalistično razvije svoj karakter, nepredvidljiv in mističen, ki popolno sovpada s stalnim hladnim zimskim vremenom v filmu. Prisotnost smrti jo kmalu zasvoji, intima, ki jo ustvari s svojimi oskrbovanci, pa postaja vse bolj zaskrbljujoča. Mirni in čustveni odnosi, zarisani subtilno in minimalistično, dramo pripovedujejo nedramatično in umirjeno. Dom glavni junakinji predstavlja pobeg iz realnosti in njeno zatočišče pred lastnimi psihofizičnimi težavami. Trenutek, ko Simone v senci domače sobe sezuje umetni nogi in vidimo, da je igralka v resnici amputirana pod obema kolenoma, šokira in prizemlji, hkrati pa pojasni njen liberalen odnos do telesa (tudi mrtvega) in njeno senzibilno vez z umirajočimi. Med njimi se počuti varno, nihče ne vdira v njen osebni prostor, ona je tista, ki v odnosih narekuje tempo in način. Svojega ljubimca Borisa, ki opazi njeno obsesivno željo po obdanosti z mrtvimi in spregleda njeno odrekanje dolgotrajnim odnosom, izloči iz svojega življenja in se še bolj posveča umirajočim. Šele potem, ko izgubi večino ljudi, ki si jih je pustila blizu in mora neprostovoljno zapustiti dom, se zave lastnega emocionalnega stanja in samote. Odhod iz matice umiranja jo nekako odreši, saj se začne na tej točki soočati s seboj. Vzpostavi odnos z Borisom, ga počasi spusti v svojo intimo, odloči se, da bo nadaljevala študij, hkrati pa začne prvič sprejemati in jemati iz okolice.
Realistično fotografijo, ki na trenutke deluje pristno dokumentarno, prefinjeno motijo integrirani zvoki mučnega stokanja in težkega dihanja ter skoraj groteskne fiktivne scene Simonine podzavesti. Kljub svoji morbidnosti so Življenski znaki predvsem film o živih in o nujnosti tesnih odnosov, ki človeka v veliki meri definirajo.