Katja Šircelj: Buda bi se zares zrušil od sramu

Kritika filma režiserke Hane Makhmalbaf Buda se je zrušil od sramu (Buda Az Sharm Foru Rikht, 2007)

»Skozi rekonstrukcijo vojne v igri otrok avtorica koncentrirano pokaže, da je to edina realnost, ki jo otroci poznajo.«

Celovečerni prvenec mlade iranske režiserke Hane Makhmalbaf je eden tistih filmov, ki gledalca prevzame že v začetnih kadrih in v njegovih mislih pustoši še dolgo potem. Film posnet v Afganistanu, stran od domačega okolja devetnajstletne režiserke, odlikujeta subtilno pripovedovanje in odlična igra lokalnih naturščikov, še posebej dih jemajoče glavne protagonistke Nikbaht Noruz. Zaznamujejo ga kratki in preprosti dialogi ter statičnost, ki delujejo tako nežno in avtentično, da na trenutke pomislimo, da gre za dokumentiranje realnosti. Impresivno zrežiran, predvsem pa sporočilnosti poln film, ki še enkrat znova upraviči renome cineastične družine Makhmalbaf.
Buda se je zrušil od sramu pripoveduje o nepredstavljivem pogumu in volji šestletne deklice Baktay, ki si želi v šolo, da bi se naučila pisati in brati. Postopno in umirjeno odvijanje zgodbe omogoči, da se Baktay približamo in zgodbo doživljamo skupaj z njo, na trenutke ta je relacija celo tako intimna, da je za gledalca skoraj mučna. Odločena, da si kupi zvezek in pisalo se deklica poda na odisejsko potovanje v dolino. A tako vsakdanja in samoumevna želja po znanju se kmalu izkaže za oddaljeno, skoraj nedosegljivo. Deklica se na svoji poti srečuje z ignoranco okolice, predvsem pa z odkritim nerazumevanjem in nasprotovanjem avtoritet, ki jo konstantno odvračajo od njenega načrta. Položaj deklic in njihovo pravico do izobraževanja avtorica problematizira skrajno spretno in neprisiljeno. Tudi otroci, ki jih srečuje na svoji poti, jo le ovirajo. Dečki, ki jo zajamejo v svojo nasilno vojaško igro in ji grozijo s kamenjanjem ter deklice, ki ne dovolijo, da bi se jim, po tistem, ko končno najde dekliško šolo, pridružila pri pouku, so le prispodoba trenutne družbene atmosfere, ki jo je ključno začrtalo nasilje. Izpostavljen element vojne nas zopet postavi na realna tla, če smo se slučajno izgubili kje na čudovitem obrazu glave junakinje, ki ga kamera z velikim planom pogosto približa. Skozi rekonstrukcijo vojne v igri otrok avtorica koncentrirano pokaže, da je to edina realnost, ki jo otroci poznajo. Gotova angažiranost, ki je verjetno nameren del avtoričinega pogleda, deluje nevsiljivo, a vseeno je ne gre spregledati. En dan, ki se zdi dolg kot večnost, se za Baktay konča žalostno, v svoji lucidni želji propade, a nikakor ne tako deterministično, da ne bi več poskušala.
Podoba masivnega padajočega kipa Bude, ki so ga leta 2001 razstrelili Talibani, se v filmu ponovi dvakrat. Makhmalbafova Budo uporabi v dveh odločilnih sekvencah, v uvodni in v zaključni. Posnetek je po avtoričinih besedah le prispodoba, gre za alegorijo; še kip bi se namreč zrušil od sramu, če bi pričal tako okrutnemu in krivičnemu svetu. Če že ne bi bil porušen, bi se Buda verjetno zares zrušil tistega dne, ko je Baktay iskala svojo pot v šolo.