Jasmina Zaloznik: Večplastnost ob analizi partukularnega

HELENA HUNTER:
DRUGA SOBA

Delo britanske umetnice Helene Hunter, Druga soba ponuja številne možne vstope branja oziroma umeščanja v širši kontekst. Pluralnost pisav razkriva mesto potencialnosti dela, ki bi ga lahko obšli in nadomestili z golim sinopsisom o performansu, kot je zapisano v katalogu (“rezosebna postava z živalskim obrazom in ženskim telesom se v poltemi na vso moč trudi, da bi izpolnila nemogočo nalogo – obstala na spolzkih tleh. Vsakič, ko slepeči žaromet in tesnobna klavirska glasba prekineta njen boj, poskuša umetnica neuspešno zaplesati step. Ženska-konj, ujeta v začarani krog absurdnih poskusov, vedno znova pade, in njena bolečina je vse prej kot samo telesna.”). Vendar to seveda ni dovolj. Avtorica v svoji bogati biografiji ponuja številna možna mesta prebiranja in kontekstualizacije dela v navezavi na zgodovinsko, politično, kulturno in feministično misel.

Perfomans s samoopredelitvijo life art in postavitvijo v gledališki prostor napeljuje gledalca k vprašanju meje live arta kot vse bolj aktualne sodobne uprizoritvene prakse in odnosa meje med gledališko predstavo, perormansom in live art dogodkom. Predstava je namreč v kontekstu festivala za razliko od drugih dogodkov sorodne zvrsti postavljena v gledališki ambient. Umetnica se prav tako posluži vseh gledaliških sredstev (glasbe, luči, v naprej določi mesto in pozicijo gledalca, ...). Pred gledalca tako postavi vprašanje o razliki, ki se porodi v funkciji in cilju izvajalčeve izvedbe, v razliki in proizvodnji dosežka zaželjenga učinka. Preprosta koreografija, prenapolnjena v repetitivnosti dejanja/akcije plesalke na odru, lahko proizvede več kot skrbno zrežirana kompleksna gledališka predstava. Posega namreč v širši družbeni kontekst s svojo formo in kompleksno simboliko elementov, ki se jih avtorica v delu poslužuje.

Hunterjeva ne stavi na dovršeno izvedbe, niti ne manipulira z lastno prezenco, ne stavi na glasbo, ne ustavi se pri repeticiji in ponovno aktualnem izčrpavanju telesa, temveč stavo položi na gledalca, njegovo veščino analize simbolnega aparata, ki se ga v delu poslužuje. Druga soba je za razliko od Lastne sobe (nastale pod peresom Virginie Woolf, 1967) usmerjena v odmik od življenja in realnosti, ki jo v svoji biti razkriva Woolfova tudi v drugih delih. Usmerja se v fiktiven prostor gledališča in vanj prenesene, vpisanje in z njimi zaznamovane simbolne elemente.
V središču avtorica postavi preprosto kostumografijo (dekliško snežno belo obleko s krinolinom, nežna krilca pripeta na hrbni del torza (asociirajoč na mnoge pravljične like, med drugim tudi Tink v Petru Panu), rdeče plesne čeveljce in naglavno masko konja, ki preprečuje pogled do performerkinega obraza), ki o svoji kompleksnosti in večplastnosti spregovori šele posredno, preko mnoštva pomenov partikularnih elementov kot tudi njihovi medsebojni kombinatoriki.

V središče bom postavila le enega izmed elementov - rdeče čeveljce. Rdeči čeveljci se prvič pojavijo v Andersenovi pravljici Rdeči čeveljci (1845), v kateri lahko tako kot tudi v mnogih drugih prebiramo kompleksno analizo človeške narave in kritiko družbe, pohlepom in obsesijo po uspehu, lepoti, bogastvu.Prav takšna je tudi zgodba o revni deklici, ki hlepi po rdečih plesnih čeveljcih. Ko jih nazadnje dobi se ti obrnejo proti njej – prevzamejo nadzor nad njenim življenjem ... Rdeči čeveljci hitro dobijo prepoznavno mesto znotraj plesne umetnosti (balet z istim imenom in motiv v mnogih, tudi slovenskih predstavah (Bara Kolenc, Sinja Ožbolt ...), saj simbolizirajo ne le človeški napuh, temveč predvsem umetniški gon ustvarjalcev. Z implikacijo na Andersena in sodobno, še vedno patriarhalno družbo, ženska z rdečimi čeveljci, poplesujoča in padajoča na odru, simbolizira žensko, ki se ne pusti podrediti moškemu in si s tem pripleše smrt. Družba nadzora tudi danes je v svojem temelju patriarhalna in še vedno uperjenja v “divjost” ženske narave, uperjena proti ženski emancipaciji, zaznamovani ne le s čevlji temveč tudi s plesnim korakom stepa. Poskuša se nas polastiti cele. Kljub oporu, ki se zdi neproduktiven (v naprej obsojen na smrt), je potrebno iskati možnost za povratek v Lastno sobo (Virginia Woolf, 1967), v kateri Woolfova ironično ugotavlja, da je zanimivejša analiza zgodovine moškega upiranja ženski emancipaciji kot zgodovina emancipacije same in iskati potencialno mesto osvoboditve, strukturna mesta v predstavi/življenju, ki omogočajo prevrat pozicij mitologije patriarhata.