Jasmina Založnik: Smeh, ki se obrne v svoje nasprotje

Antonia Baehr:
LAUGH

Antonia Baehr, ustvarjalka nemškega rodu, ob analizi svojega lastne osebnosti spozna, da jo drugi kot tudi ona sama, najpogosteje prepoznavajo s smehom, nanj pa se ne veže le njena privatna sfera, temveč tudi artistična pozicija. Omenjeno spoznanje jo vodi k odločitvi o uprizoritvi smeha, pri čemer si pomaga s prijatelji in znanci, ki ji podarijo različne partiture smeha.

Partitura smejanja, ki razkriva tudi njegove temne plati in ga obrača daleč vstran od splošnega razumevanja oziroma mitologije, ki se vanj vpisuje. Smeh je nalezljiv, smeh je pol zdravja, ipd. Zato ne preseneti, da je v performansu nemške ustvarjalke Antonie Baehr tudi proizveden s strani publike le stranski, a kljub temu, neizbežen proizvod. Pri tem se poraja vprašanje odziva, vprašanje pričakovanja in opredelitve gledalca samega. Izkaže se, da je reakcija na omenjen perfomans vsaj na začetku pričakovana in identična reakciji ljudi na komedijah ali “veseloigrah”. Smeh je vpisan v sam naslov predstave in kot takega zagrabi tudi občinstvo. Očinstvo se smeje. Baehrjeva se smeje. Občinstvo se smeje z njo. Smeh na strani občinstva pojenja. Smeh na strani Baehrjeve ne. Vztrajno ga uprizarja naprej. Smeh širi v prostor, razteguje ga z uporabo scenskih elementov. Na točki vstopa v prostor, na točki uprizoritve mehanizma nadzora in manipulacije, se smeh na drugi strani prične obračati v svoje nasprotje.

Baehrjeva smeh zagrabi v vsej njegovi kompleksnosti, skozi analizo zvoka, oblik, ritma, dramatike ipd. Počasi, partituro za partituro razkirva večplastnost smeha, vse bolj se odmika od blagega, zvočnega performansa, v uprizarjanje in s tem tudi razkrivanje njegovih skritih in nepričakovanih dimenzij, ki jih je možno aplicirati na širše družbeno stanje. Zato omenjen performans tako lahko prebiramo skozi prizmo neoliberalizma oziroma povedano z besedami Marine Gržinić, skozi (neo)fašizem. Ta se ne skriva več za karizmatičnimi vodji temveč je skrit v sistemu, ki nalaga, propagira, ukazuje in proizvaja sodobnega subjekta, vodljivega ne le v okviru njegovih dejanj, temveč celo njegovih emocij. Nelagodnost, ki narašča, tako postane ob razkrivanju drugih funkcij smeha, logična, saj se z razkrivanjem matrice in spoznanjem svoje lastne ujetnosti vanjo, občutek nemoči prerašča v tesnobo.