Dare Pejić: Srečaj se v Indiji

Kritika filma Sonje Heiss Hotel »Zelo dobrodošli« (Hotel Very Welcome, 2007)

»Osamljenim, odtujenim ali med sabo sprtim Evropejcem v svojih najboljših letih nastavi ogledalo, ki v vsaki od petih vzporednih zgodb prikaže duhovno izpraznjenost Ryanair civilizacije.«

V filmu Hotel »Zelo dobrodošli« (Hotel Very Welcome, 2007) nemške režiserke Sonje Heiss, pet popotnikov po Indiji in Tajski poleg nahrbtnikov s seboj tovori čustveno prtljago svojih življenj, ki so jih neodgovorno pustili na domačem naslovu, nekje tam na zahodni polovici hemisfere. Kozmos backpackerjev je režiserka v intervjuju označila za »tragikomedijo«, njen pristop pa poleg samoironije zaznamuje poseben pogled s strani. Osamljenim, odtujenim ali med sabo sprtim Evropejcem v svojih najboljših letih nastavi ogledalo, ki v vsaki od petih vzporednih zgodb prikaže duhovno izpraznjenost Ryanair civilizacije.
V filmu spoznamo pet likov, vsak je po svoje obtežen s težavami in podčrtan z nesmiselnostjo bivanja. Novopečeni očka Adam se iz Irske napoti na iskanje samega sebe v indijska prostranstva, Svenja v hotelski sobi čaka na svoj nov let, Eva odpira svoje čakre na tečajih plesa in domuje v hotelu Happy Home, razmerje med prijateljema Joshom in Liamom v delirični Goi se začenja krhati. Vzporedne zgodbe dveh popotnikov se med seboj tudi srečajo, a ne za dolgo. Kljub spodobni dolžini filma se junaki ne razvijejo docela.
Avtorica antijunake na poti samozavedanja v potrošniškem turizmu ne jemlje preveč resno, z veliko improviziranimi scenami in s snemanjem »iz roke« podkrepi filmsko pripoved o izgubljenih posameznikih mlade generacije s humorjem na drugo potenco. S slednjim je podložen skoraj sleherni kader, ko navidez nevpleteno govorico avtorice razkrivajo absurdne situacije individualnega turizma in privatnih razodetij. Denimo Evine meditativne plesalne tehnike ob spremljavi euro trash glasbe, neskončni in v prevodu izgubljeni telefonski pogovori med Svenjo in turističnimi operaterji (Humiliation Airlines?) ali pa že stereotipno zamaknjeni Zahodnjaki ob meditativnih ritmih iz Indije.
Postopki snemanja v filmu spretno mešajo princip fikcije z realnostjo, med prizori najbolj izstopajo tisti, v katerih so zajeti pogovori z naključnimi domačini. Po besedah avtorice je štirimesečno snemanje potekalo ob hkratnem pisanju snemalne knjige. Nič nenavadnega torej, če scene uprizorjenih resničnosti najprej prikličejo v spomin avstrijskega režiserja Ulricha Seidla. V njegovem filmu Export Import so brezkompromisni in napol dokumentarni posnetki improvizacij že skoraj didaktični. Če so Seidlove filmske podobe avstrijskih posebnosti sterilne, je film Sonje Heiss v svoji nevpletenosti manj zagrenjen. Njen komentar bi se dalo razbrati iz splošno sprejete resnice, da se pred seboj ne da ubežati. Niti v Indijo niti za posebno ugodno ceno. Zato je film mimobežnih dialogov bolj kot film med preteklostjo in prihodnostjo, prikaz fantazmatskega razmerja med Zahodom in Vzhodom. Ravno zato, ker je Vzhod predstavljen kot kulisa ali scenografija za nenehno išoče se turiste, se zdi film resnicoljubna preslikava fascinacije Zahoda nad Indijo. Tam lahko od vseh ljudi namreč srečaš prav sebe.