Bor Pleteršek: Prebujanje v življenje

Kritika filma Sophie Deraspe Življenjski znaki (Les signes vitaux, 2009)

»Odvodi v protagonistkine fantazije, ki sicer nimajo neposredne zveze z logiko same pripovedi, dokazujejo avtoričino sposobnost igrive in dinamične uporabe (in razbremenjevanja) dramske forme.«

Drugi celovečerni film Sophie Deraspe, drama o mladi študentki Simone, ki po babičini smrti postane prostovoljka na oddelku za umirajoče, zariše nekatere temeljne slogovne in narativne značilnosti obetavne kanadske filmske avtorice.
Skozi Simonin odnos do bolnikov, ki se tekom pripovedi razvije v neke vrste odvisnost od bližine smrti, Življenjski znaki postopno razgaljajo njeno osebnost, kar avtorica ob minimalističnemu dialogu dosega predvsem vizualno. Simone in njeno okolje upodabljata realistična fotografija in skorajda dokumentarno sledenje kamere dogajanju, atmosferični posnetki zasneženih mestnih ulic in sterilnega bolnišničnega okolja pa zrcalijo njeno duševno stanje.
Zdi se, da v ospredju vseskozi ostajata minljivost in ranljivost človeškega telesa, čemur pritrjuje tudi produkcijski kontekst filma; Sophie Deraspe je scenarij, po temeljitem raziskovalnem delu, spisala posebej za odlično Marie-Helene Bellavance, plesalko in vizualno performerko, ki se je v vlogi Simone prvič preizkusila v filmski igri. V telesu Marie-Helene je avtorica prepoznala tiste značilnosti, ki opredeljujejo ambivalentni in ranljivi notranji svet protagonistke. Njena telesna poškodba, amputacija obeh nog, vzpostavlja metaforično vez s telesi umirajočih – poistovetenje z njihovo (fizično) bolečino, ki postopoma prihaja vse bolj do izraza. To prisotnost telesa oziroma telesnosti v filmu dodatno podčrtuje tudi zvok: težki vdihi in izdihi ter stokanje pacientov.
Simonina zveza z Borisom trpi ravno na račun njene naraščajoče navezanosti na svoje oskrbovance. Spričo »pobega« v svet bolnih in starih postaja vse bolj čustveno odtujena v svojem zasebnem življenju, dokler se dokončno ne sooči z (ne)resnico svojega početja. Življenjski znaki se zaključijo optimistično. Simone se osvobodi spon svoje osebne travme in je sedaj zmožna pristnega in strastnega čustvenega odnosa. Navkljub temu pa stvari ostajajo odprte in nedorečene, na nek način tako skrivnostne, kakor je skrivnostna psihologija glavne junakinje.
Z vnašanjem nadrealističnih glasbenih točk v pripoved, v katerih se liki prelevijo v amaterske pevke in pevce, avtorica resnim tematikam dodaja protiutež lahkotnosti in prisrčnega humorja. Ti odvodi v protagonistkine fantazije, ki sicer nimajo neposredne zveze z logiko same pripovedi, dokazujejo avtoričino sposobnost igrive in dinamične uporabe (in razbremenjevanja) dramske forme.