6 video umetnosti / (6 Video Arts)

Če je 20 prstov poskus zlepiti sedem koščkov v enega, da bi se – če že drugega ne – izrisala vsaj zavest o razbiti celoti, je 6 video umetnosti Manie Akbari, Self (Jaz), Repression (Represija), Sin (Greh) Escape (Pobeg), Fear (Strah) in Devastation (Uničenje), posnetih v letih 2003- 2005, projekt, ki tovrstnih (idealističnih?) upov ne goji več. Še več: svoj umetniški kredo izpove in sestavi dobesedno na črepinjah, na majhnih koščkih: temeljno izrazno sredstvo, ki ga avtorica uporablja v prav vsakem izmed šestih videov, je tako imenovani split-screen oziroma sopostavljanje večjega števila manjših, ločeno uokvirjenih podob, razbitin, znotraj istega kadra. Včasih sta takšni podobi samo dve, včasih se pomnožijo v ducate. In čeprav je večina teh podob simbolnih, ponekod celo abstraktnih, vedno pa monotonih in ponavljajočih se (tako da bi se nemara video filme bolje gledalo kot instalacijo ali živo sliko v galeriji), bo Mania tokrat težko zanikala eksplicitni in primarni politični kontekst vseh šestih videov. Nadvse pomenljivi so že njihovi posamezni naslovi, vsak dvom pa razblini (na koščke razbita) Mania, edina protagonistka vsake gibljive sličice, in njen izmenično srditi/preplašeni/izzivalni/otopeli pogled, s katerim naravnost v oči motri gledalce, ki tokrat – hočeš nočeš – prevzamejo vlogo tradicije oziroma moškega na zatožni klopi iz filma 20 prstov. Različne situacije, v katere se Mania postavlja in/ali jih ustvarja, zdaj neposredno evocirajo problematiko (ženske) odvisnosti in prisilne omejenosti – sploh ne nujno na Bližnjem vzhodu, lahko (morda še lažje) tudi na domačem dvorišču. Zdi se, kot da bi Mania svoje videe sanjala med snemanjem filma 20 prstov: da bi lahko izsanjala vse tisto, kar bi utegnilo celovečercu prečiti status alegorije; in obratno: 20 prstov je posnela zato, da je lahko vmes izsanjala 6 videov, izkristalizirala šest jedkih družbenih izjav. Jure Meden

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju s: Kinodvor