10. Festival Mesto žensk - POSVEČENO SUSAN SONTAG
SUSAN SONTAG (1933 – 2004)
NERMINA KURSPAHIĆ: IN MEMORIAM
"Z vso pravico sem osebna, ker sem jo imela rada, kot me je imela rada tudi ona, s prijateljsko ljubeznijo, o kateri se danes večini še sanja ne, ona pa je o njej vedela vse. Ob grozljivem spoznanju, da Susan več ni, me razjedata globoka bolečina in žalost. Izgubila sem ljubljeno prijateljico, David je izgubil mamo, svet pa je izgubil Susan Sontag. Dama velikega duha, uma in srca je odšla za vedno, skupaj s stoletjem, ki ga je zaznamovala." (Nermina Kurspahić)
“Kako je lepo tukaj, ta tvoja vas me spominja na švicarsko pokrajino. Naslednjič bom spet prišla junija,” mi je govorila Susan Sontag, ko sva sedeli na vrtu mojega doma v bližini Sarajeva in se pogovarjali. ... “Vreme se je izboljšalo, in vse je videti lepše, kot je v resnici ...”. Potem je prišlo sporočilo iz New Yorka: “Junija ne bom mogla, pridem septembra, gotovo pridem”. To je bilo lani. In potem: “Susan te lepo pozdravlja in ti sporoča, da ji je hudo zaradi tvojega očeta ... Spominjala se ga bo po njegovi dobroti; je v bolnišnici v New Yorku, ne sprejema obiskov, niti cvetja ...”.
“Tudi ko se bolezen ne razlaga kot kazen, to postane, retroaktivno, ker privede do zloma moralnih vrednot in običajev,” je pisala Susan Sontag. Smrt je morda bila njena kazen, vse drugo ne ... Njena volja je ostala neomajna in njen duh ni nikdar klonil, odpovedalo je telo. Štirideset let se je borila s svojimi boleznimi. Še odločneje in dlje se je borila za boljši svet. Žal je obe bitki izgubila. Osebno, ki jo je vodila proti vsem veljavnim pravilom in zdravniškim prognozam. “Rak je bolezen, ki vodi v malodušje, zmanjševanje bioenergije, dokler na koncu ne izgubiš še upanja,” je Susan povzela razmišljanja v knjigi Bolezen kot metafora. To zanjo ni veljalo. Bila je ‘obsedena z resnostjo’ – to so njene besede – bila je intelektualka, borka za človekove pravice, borka za lastno življenje, ki so ji ga odrekale vse medicinske prognoze.
Bila je velika pisateljica in kritikinja. Mati ameriške postmoderne, avantgardna umetnica, zvesta sama sebi, ‘dark lady ameriškega intelektualnega življenja, estetinja, ki je oblikovala njegovo kulturno obzorje ...’. To so ji priznavali tudi tisti, ki ji niso bili najbolj naklonjeni. (Le kdo bi to lahko bil?!) Koliko pravilnih, pogumnih odločitev in ocen je izrekla – od Vietnama, Bosne do današnje Amerike. Govorila je in pisala, da je ravnotežje med estetskim (intelektualnim, diskurzivnim) in etičnim tisto, kar jo opredeljuje kot človeka. In res: vse, kar je napisala, govorila, delala se povsem sklada z omenjeno trditvijo. Susan Sontag ni tako kot nekateri drugi filozofi, misleci, intelektualci delovala zgolj v okviru enega samega, zaprtega sistema vrednot. Svojih idej ni izrabljala za ideologiziranje in njena etičnost, občutek in smisel za pravičnost, njene moralne vrednote ji nikoli niso služile za moraliziranje.
Nasprotno: vse ideje, znanje, izobrazbo je vedno in povsod nosila s sabo kot nekakšno ‘potujočo knjižnico’ in jih aplicirala na izseke resničnosti. Carlos Fuentes jo je primerjal z renesančnim humanistom Erazmom Rotterdamskim, ki je ‘potoval z 32 knjigami, katerih vsebino je bilo vredno poznati’. “Susan Sontag je (znanje),” pravi Fuentes, “nosila v možganih! Ne poznam enega samega intelektualca, ki bi razmišljal tako jasno, ki bi bil sposoben vse povezati, združiti, spraviti v red. Njen primer je najboljša potrditev utopistične teze – ki jo številni tako težko uresničijo – da mora znanje imeti in da tudi ima praktični smisel in da neposredno odgovarja vsebinam resničnosti, časa in prostora“.
Nagon po znanju je imel za Susan Sontag okus po lakoti. Lakota, podobna običajni človeški potrebi po hrani, je gnala Susan, da je vse svoje življenje, od ranega otroštva, preživela v branju, učenju in razmišljanju. Zanjo je bilo še otroštvo ‘izguba časa’. Zato je čas že v zgodnji mladosti začela izpolnjevati z vsebinami, ki si jih je vredno zapomniti. Kot štirinajstletna srednješolka je v L.A. pila čaj s Thomasom Mannom. Pogovor z Mannom o njegovi Čarobni gori ali atonalni glasbi Arnolda Schönberga je bil za Susan nekaj povsem običajnega, pričakovanega, tako kot je bilo kasneje in takrat normalno pogovarjati se z borci Vietkonga, vietnamskimi kmeti, prebivalci Hanoja ali sarajevskimi taksisti o smislu in nesmislu vsakdanjih stvari. Susan se je lahko pogovarjala o vsem in z vsakomer. Nikoli pa ni mogla sodelovati v praznih pogovorih o nepomembnih temah, nikoli ni imela smisla za ‘small talk’ in lahkotno čebljanje.
V obdobju agresije in genocida, ki sta prizadela Bosno v devetdesetih letih preteklega stoletja, se je Susan Sontag postavila na stran žrtev na način, ki so ji ga številni zamerili. Uvrščala se je med intelektualce, ki so v trpljenju Bosne in Bošnjakov videli in prepoznali že videni evropski scenarij iz časov španske državljanske vojne. Pravzaprav je bila za številne intelektualce, ki so se zavzemali za ohranitev Bosne, prav ta vojna paradigma za potrditev etičnosti in intelektualne integritete. Za Susan Sontag je bila primerjava s špansko vojno iz 30-ih let povsem logična. Španska državljanska vojna in opredeljevanje ter neposredno vključevanje tedanje intelektualne elite v njene bitke na strani antifašizma je bil sicer nedosegljiv in neponovljiv, vendar zaželen ideal. Susan Sontag je o tem veliko govorila, v svojem znamenitem eseju “There” and “Here” (“Tam” in “Tukaj”) pa je zapisala: ‘’Vojna v Bosni ni edina grozljivka, ki je na sporedu zadnja štiri ali pet let. Vendar pa obstajajo dogodki – modeli dogodkov – ki predstavljajo vsoto opozicijskih sil nekega stoletja. Eden takih dogodkov je bila španska državljanska vojna. In tako kot vojna v Bosni je bila simbolična’’.
