POSVEČENO DONNI HARAWAY

PRIHODNOST
PRETEKLOSTI
RAZMIŠLJANJA
OBLETNICE

Spočetni tekst Donne Haraway Kiborg manifest: znanost, tehnologija in socialistični feminizem konec dvajsetega stoletja, prvič objavljen leta 1984, preveden in ponovno objavljen v številnih antologijah*, praznuje svojo dvajsetletnico.

Donna Haraway, socialistična feministična profesorica na kalifornijski univerzi v Santa Cruzu, ZDA, ki so jo preimenovali v kiborgfeministko, je ponovno iznašla paradigmo kiborga za morebitne nove artikulacije skozi potenciale, ki jih ponujajo nove medijske tehnologije, in za emancipacijske politične, družbene in estetske akcije žensk konec prejšnjega stoletja. Kiborg v novih medijskih tehnologijah išče sredstva za emancipacijo žensk iz patriarhalnih spon, a tudi iz čaščenja enodimenzionalnih tehnologij, ki služijo samo in edino za povečanje dobička velikih korporacij. V dobi, ki jo je Steve Mann definiral kot "dobo nosljivih računalnikov", v kateri so tehnološka protetika in pripomočki postali sestavni deli telesa, se je nujno treba vprašati, v kolikšni meri in kam odpirajo nove tehnologije prostor za politično in družbeno emancipacijo različnih razredov, ras in spolov določenih ljudi. Haraway v svojem manifestu ponudi tudi pomembno rekonceptualizacijo reprodukcijskih procesov, družbenih položajev in političnih pogledov. Zagovarja stališče, da je za ženske ključnega pomena osvoboditev iz tradicionalnih patriarhalnih sistemov in spon obstoja zgolj v namen reprodukcije. Celo več, sili nas, da tehnologijo, spol in politiko ugledamo kot umetne procese; za njihovo definicijo in uporabo moramo torej neprestano sestavljati nove politične in družbene interpretacije.

"Replikacija kiborga je oddvojena od organske replikacije," trdi Haraway. Na ta način poudari konstantno potrebo po politični reartikulaciji vsega, kar v globalnem svetu jemljemo za enostavno naravno privzeto: oploditev, spolnost, spol, tehnologija, demokracija in emancipacija. Posredovanje kiborg manifesta med človekom in ne-človekom, med diskurzom in materialnostjo, je sprožilo pomembna vprašanja o tem, kdo so novi materialno-semiotični akterji, aktanti ali agenti tega sveta. Harawayina teorija kiborga, ki jo je navdahnila teorija igralske mreže Bruna Latourja in jo je v devetdesetih letih dogradila paradigma neprimernega drugega (Trinh T. Minh-ha), pomembno reartikulira problematiko materialno-semiotičnih akterjev, kot so literatura, jezik, kontekst, spol, politika ipd., v naši sodobnosti. Rezultat so nove smernice in alternative znotraj feminizma in načini, kako jih povezati z novimi medijskimi tehnologijami, ki v času globalnega kapitalizma radikalno in na drugačen način določajo akcijo, teorijo, politiko in subjektivnost.

Haraway (1984.) trdi: "Kiborg je bitje postspolnega sveta," s čimer želi reči, da so ne le spol, ampak tudi teorija in tehnologija, celo kiberprostor le igralci v neskončni, spet in spet rekonstruirani fizionomiji sveta. Zatorej nikogar in ničesar ne smemo opustiti, kot nepomembno, hkrati pa je vse treba reartikulirati: zgodovino, svet, vesolje, tehnologijo in politično, skupaj z agenti, subjekti, objekti, abjekti in odnosi med prvim, drugim in tretjim svetom.

Paradigma kiborga je odprla široko polje diskurzov kiborga - od teorije do prakse, od medijev, računalniško posredovane informacijske tehnologije do kiberpunka (William Gibson je skoval izraz "kiberprostor"; v svojem kiberpunkovskem romanu Neuromancer iz leta 1984 je tako opisal poglobljene podatkovne prostore in virtualno realnost) - in, kar je za nas temeljnega pomena, v teoriji in praksi vzpostavila kiberfeminizem (ISEA 2004; srečanje v Helsinkih je letos praznovalo dekado kiberfeminizma).

Če feminizem temelji na načinu organizacije družbenega/ih (in, dodajam, političnega/ih) sveta/ov po spolu, z njim in iz njega, se torej ne razlikuje le po različnih teorijah (marksistični, liberalni, lezbični, postmodernistični itn.), ampak tudi po na različnih témah in praksah (kot so rasa in družbeni prostor, pravice žensk, vloge spolov ali politična vprašanja), potemtakem je tudi kiberfeminizem ena izmed njegovih vej. Pomembno je, da fragmentacije feminizma ne gledamo kot neko vrsto nove demokratične drže žensk, ampak kot umeščeno, problematično, izzvano realnost, ki je ves čas odprta za nove hegemonske in politične procese interpretacij in zapisov moči.**
Marina Gržinić

* Donna J. Haraway, Simians, Cyborgs and Women: The Reinvention of Nature (New York: Routledge, 1991, 149-81) / Opice, kiborgi in ženske, prevod Valerija Vendramin in Tina Potrato, spremna beseda Marina Gržinić (Ljubljana: ŠOU Koda, 1999, 241-93).

** The Spectralization of Technology: From Elsewhere to Cyberfeminism and Back. Institutional Models of the Cyberworld / Spektralizacija tehnologije: od drugod do kiberfeminizma in nazaj: oblike institucije kibersveta, ur. Marina Gržinić v sodelovanju z Adele Eisenstein, angleško-slovenska izdaja, Maribor: MKC, 1999.