People Like Us & Semiconductor

People Like Us je disperzen, a trden, minoren, a impozanten avdiovizualen orkester v eni osebi, to je - Vicki Bennett. Zelo na hitro bi lahko rekli, da PLU, ki "so si" v enajstih letih digitalnega kolažiranja pridobili status avant ikone, kratko malo komentirajo kulture in gredo daleč v njihove najekstremnejše pojavne oblike. Projekti PLU se referirajo na najabsurdnejše med stereotipnimi aspekti iz življenja raznolikih kultur. Produkt torej rekontekstualizira zvoke in podobe z družbenih margin. V njem je vse polno gradiva iz obskurnih, zlasti jugovzhodnih angleških radijskih programov in BBCja 4, žlobudranje in trapavi dialogi, muzika je naravnana polkasto, precej je kiča in tistega, česar se kultura globoko v sebi po navadi sramuje. Podobe so - kadar gre, denimo, za Alpe - polne srečnih parov na sedežnici, gledamo butasta družinska obličja za televizorjem, pridne delavce, čisto poljedelsko mašinerijo, idilične pokrajine, ljubke tajnice, predane gospodinje in podobne stereotipne, znane televizijske ikone, ki jih Vicki Bennett - sicer tudi strastna teoretična in praktična bojevnica za "copyleft" oziroma "no-copyright" - nakrade po raznih arhivih in jih z dodatnimi humornimi intervencijami sproti računalniško obdela v svoje posebno božično drevesce. Tako s sprotno montažo nastaja nadrealni svet spodletelih razmerij in napačnih komunikacij, v katerem se predstavljene intervjuvane osebe, zgubljene zvezde in najdeni zvoki ujamejo v prečudovito zanko referenc in ponavljanj. Ljubezenska pesem - stara strast Vicki Bennett - jih, recimo, zaziblje v trans enkratnih monotonij. Umetnica sama zase pravi, da je "dedinja britanske satire, čeprav ta ni toliko vplivala nanjo". Vsekakor pa je ta nadrealistka in absurdistka, kakor se imenuje sama, zelo nadarjena za trpek, suh, krut humor, s katerim v zadnjih letih polni svoja dela. Zmerom bolj je obsedena z glasbenim segmentom svojih performansov - pridno ga tudi izdaja na CD albumih z bizarnimi naslovi kakor Recyclopaedia Britannica; We Edit Life; A Fistful of Knuckles; Thermos Explorer; Lowest Common Dominator; Lassie House; Another Kind of Humor, Another Kind of Murder … iz katerih izvemo že kar precej o njenem posebnem avdiovizualnem pristopu. Nedavno je dobila Vicki Bennett dostop do izjemno bogatega filmskega arhiva, ki ga je leta 1983 osnoval Rick Prelinger v New Yorku in v katerem je več ko 48.000 "efemernih" reklamnih, vzgojnih, industrijskih in amaterskih filmov. Uradno je ta arhiv v lasti Kongresne knjižnice, neuradno pa …

Semiconductor - Ruth Jarman in Joseph Gerhardt - tehnično vzeto v poltemi svojih računalnikov počneta prav podobne reči kot People Like Us, pri čemer pa je svet, ki ga obravnavata, tako zvočno kakor v podobah povsem drug, Bennettovi v marsičem dopolnilen: virtualna mesta, digitalni potresi, električni kolapsi, posledice virusnih pandemij (prim. njuno delo Digital Anthrax) in drugih katastrof, kaos spričo neslutenih človeških posegov ... Umetnika se ubadata predvsem s človeško zavestjo - celične entitete se med seboj bojujejo na submolekularni ravni. Luknje, reže, praznine, ki nastajajo v mentalitetah, iz katerih sta že davno zginila tako mera kakor stabilnost, se pri Semiconductor ne razodevajo le na vsebinski ravni - zevajo tudi globoko v mračnih terenih, kjer se srečujejo spontano in predprogramirano, abstraktno in figurativno, navsezadnje, seveda, tudi vizualno in avditivno. Naraščajoča paranoja, pri kateri je videti/slišati, kakor da bo civilizacija implodirala, če že ne celo eksplodirala, za Jarmanovo in Gerhardta sploh ni nekaj, kar bi zbujalo strah, pač pa jo gre na tihem celo pričakovati. Londonska priseljenca iz Brightona sta tako v zadnjih letih postala sinonim za digitalen noise in računalniško anarhijo. Konstruirata namizno, priročno oziroma nazorno dvoransko okolje za dojemljivost neke večje, odmaknjenejše podobe, zvok pa jima velikokrat rabi prav za to, da opravi simulacijo poti med virtualno in realno realnostjo. Njuno delo se razteza od preprostih življenjskih oblik v akciji do impozantnih arhitektur in nenehno spreminjajočih se pokrajin. Na zvočni ravni sta Semiconductor kombinatorika digitalnih podatkov in analognih signalov, kar daje vtis, da sta rokodelca. Nenehno upoštevata in priznavata možnost naključij in računalniške zmrznitve in sta polna nasprotij, saj njuna glasba zveni tako šumeče kakor nasilno, minimalno in maksimalno obenem. "Noise je nezaželena senzorna informacija," pravita Ruth Jarman in Joseph Gerhardt, ko za revijo Wire (št. 232, str. 85, junija letos) komentirata svoje žive nastope. "V svetu računalnikov je vse čisto, zato morajo ljudem, da se počutijo udobno, dodati malo noisa. Ideja noisa je tako vizualna kakor avditivna. V njej vidimo paralelo čutov: ne gre za to, da bi se dva čuta združila, pač pa se pojmujeta kot eno. Videti je kakor kompjuterska anarhija. Računalniki to lahko zgolj simulirajo."
Miha Zadnikar

People Like Us
Zvok, podoba: Vicki Bennett

Semiconductor
Zvok, podoba: Ruth Jarman
Zvok, podoba: Joseph Gerhardt

Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju: Slovenska kinoteka - Kino-uho: neogibno 40a+b
S pomočjo: The British Council