Obfestivalski dogodki - filmski program

Poleg festivalskega sporeda bi vas Mesto žensk rado opozorilo še na naslednje filmske dogodke, ki se imajo pripetiti v času festivala:

Sreda, 4. oktobra ob 22.00

Amateur (Amater)
Hal Hartley,
105 min., ZDA, 1994.
Sledi pogovor z igralko: Elino Löwensohn
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana.

Nemi filmi z glasbeno spremljavo - KINO-UHO: Louise Brooks

Slovenska kinoteka,
Miklošičeva 28, Ljubljana.

Sreda, 11. oktobra ob 21.00

Tagebuch einer Verlorenen (Dnevnik izgubljenke)
Georg Wilhelm Pabst, 109 min., Nemčija, 1929.
Glasbena spremljava: Marco Dalpane (piano), Raniero Gaspari (sampler)

Četrtek, 12. oktobra ob 19.00

Lulu – Die Büchse der Pandora (Pandorina skrinjica)
Georg Wilhelm Pabst, 109 min., Nemčija, 1928.
Glasbena spremljava: Marco Dalpane (klavir), Ugo Mantiglia (violina). Skladatelja: M. Dalpane & Giorgio Casadei.

Petek, 13. oktobra ob 19.00
Prix de Beauté (Nagrada za lepoto)
Augusto Genina, 108 min., Francija, 1930.
Glasbena spremljava: Marco Dalpane (klavir), Ugo Mantiglia (violina). Skladatelj/ composed by: M. Dalpane.

Organizacija: Slovenska kinoteka / Kino-uho

Dekonstruirana zapeljivka

Louise Brooks ni nikoli uspelo priti do zvočnih filmov: namesto tega je pisala. Ta enkratni primer ženske s kariero v filmski industriji prevečkrat zasenčijo drugi vznemirljivi vidiki in zasuki njenega življenja; to, da je bila ikona, njeno izredno sodelovanje s Pabstom v Evropi, njeno čudežno vstajenje in to, da je  šele na stara leta postala kult. Nič ni bolj mikavnega za feministično teorijo kot ta ženska, ki jo je utišal sodobni način proizvajanja podob, a je obenem še vedno pisala, kot bi bila živa prispodoba Marguerite Duras. Brez glasu, a še vedno zatopljena v branje in pisanje, Louise Brooks uteleša kulturno zatiranje žensk in s spolom opredeljeni antropološki položaj načinov branja in pisanja.

Njena dekonstrukcija lastne podobe zapeljivke izvira iz užitka. Brezsramna navzočnost užitka in ironije nevtralizira "kaznovanje", ki doleti zapeljivke oziroma poredna dekleta v njenih filmih. Zapeljivka iz zgodnjih ameriških in evropskih filmov izziva možatost in moško družbeno/spolno prevlado; je lik, ustvarjen kot odgovor na naraščajočo moč in navzočnost žensk v družbi. Ta lik so ustvarili moški in to predvsem za moško občinstvo. Najprej so ga torej ustvarili kot odgovor na žensko gibanje in emancipacijo, pozneje, po prvi svetovni vojni, pa veliko bolj kot odgovor na moške povojne strahove in travme. Med njimi prevladuje strah pred kastracijo, očitno povezan z življenjem na prvih bojnih črtah in v jarkih, nevarnostmi, ki so jim grozile tam (mine, granate, bombe). Seksualno zahtevno žensko, zapeljivko, je treba zato uničiti v prav vsakem filmu, da zadosti moškim spolnim fantazijam, da pomiri nemir moških glede njihovega položaja v družbi, olajša njihovo post-travmatsko stanje in da odžene morebitne potencialne zapeljivke. V takšnem narativnem kontekstu je zapeljivka, ki je obenem še brala in pisala, zelo subverzivna. Louise Brooks združuje moč neodvisnih intelektualk in spolno osvobojenih žensk, torej dveh najnevarnejših vrst žensk.
Da so njeno ikono uporabili v stripih, še posebno v sedemdesetih in osemdesetih letih v stripu Valentina Guida Crepaxa, je morda najbolj očiten primer reakcije moške kulture na Louise Brooks in tudi primer vztrajanja post-travmatskega stanja. Za Valentinin lik je namreč najbolj značilno dvoje: pomanjkanje besed in pomanjkanje ironije. Valentina uživa v seksu, še zlasti, ko je nadvladana (vključena je torej sadomazohistična folklora), pri tem pa komajda kaj reče in se nikoli ne nasmehne. Je popoln spolni objekt brez vsake avtonomije. Tu lahko razberemo očitno "kanibaliziranje" ikone Louise Brooks, da bi se izničila spoznanja dekonstruirane zapeljivke. Valentina nastopa izključno v podobah, ki niso bile značilne za filme z zapeljivkami, v cenzuriranih in/ali namišljenih prizorih. Ta bujna deška domišljija, zatrta bolj kot kdaj prej, poskuša obenem uničiti nevarno vez med intelektualno in seksualno samostojnostjo in kolektivni kulturni spomin, s tem pa sodobno žensko rabo strategij Louise Brooks.
Louise Brooks, neke vrste kulturna disidentka, je v svoji zbirki avtobiografskih esejev Lulu in Hollywood (1982) kritično pretresla Hollywood. Njena samomarginalizacija je odličen primer feministične strategije pridobivanja druge vrste moči, ki bi si jo morale ženske vzeti za zgled v časih, ko je množična kultura polna pritlehnih banalnosti, piscev, ki pod svojim imenom objavljajo pisanje drugih, in govoric. Elitno in/ali akademsko pisanje o množični in filmski kulturi še nikoli ni bilo tako blizu tovrstnim polomom, in prav te lahko zasledimo v današnjem slovenskem pisanju o množični kulturi. Če bi ponovno spoznavali in brali Louise Brooks z vidika kulturne produkcije, bi se lahko veliko naučili. Ker ni tako, ostaja Louise Brooks navdihujoča feministična ikona, ki kljubuje protiudarcem konservativcev, to pa pomeni potrditev ženskega kolektivnega spomina in načenja večno razpravo o spolu, branju in pisanju.
Svetlana Slapšak