Dvajseta v Avstriji ali stran s stezniki

Dvajseta v Avstriji ali stran s stezniki. Marie Thérèse Escribano je svojimi deli, ki se gibljejo med glasbo, gledališčem in 'stand up' komedijo, ljubljenka naprednega dela avstrijskega občinstva. Njene nastope v priznanem dunajskem dietheatru je Falter označil kot "… mešanico prijetne vedrine, banalnih, a doslednih opazovanj vsakdanjika in ljubeznivo norih domislic."

In kaj jo poleg njenih čudovitih in pronicljivih kaberetov dela tako posebno? Morda to, da se je rodila v Parizu špansko-belgijskim staršem in odraščala v Madridu, da je sredi petdesetih prišla na Dunaj, kjer  je na Visoki šoli za glasbo študirala operno petje. In uspela. Da se je kljub uspehu na opernih deskah njen glas razlegal tudi iz stanovanj, kjer se je dogajala dunajska avantgarda. Tako se je z deli dunajskega krožka (Gerhard Rühm, H. C. Artmann) začela njena vzporedna solistična kariera, ki jo je popeljala na prestižne odre po Evropi in ZDA pod taktirko priznanih mojstrov, ko so Lorin Maazel, Pierre Boulez in Friedrich Cerha. Pozneje je osnovala ansambel za srednjeveško glasbo 'Les Menestrels' in potem je zahrepenela po gledališču. V sedemdesetih, časih prebujajočega se ženskega gibanja, je pod vplivom poljskega gledališkega guruja Jerzyja Grotowskega, nastopila v Modern Art Gallery z 'ideološko' nekonvencionalnim delom Ste za več ženstvenosti?
Od takrat naprej vse svoje predstave napiše in zrežira sama, na odru jo največkrat spremljajo le glasbeniki. Razvila je samosvoj kabaretsko-muzikaličen slog, nekakšno satirično mini revijo. Tako je nastala tudi predstava Steznik končno v omaro (in dostojnost v staro šaro), ki nas popelje v razbrzdan čas dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja. In ko danes pomislimo na Avstrijo, se nam nehote prikaže njen skrajno desni del. (M. T. Escribano je bila ena prvih, ki je podpisala 'protihaidersko' peticijo Keine Koalition mit dem Rassismus!) Podobno je bilo tudi v letih med obema vojnama, kamor poseže M. T. Escribano in najde čas, ki je kljub svojemu "mračnjaštvu" (morda prav zaradi njega) premogel obilo humorja in smeha. Predvsem pa najde šlagerje, ki skrivajo: "… podobe muhasto-koketnih žensk v kratkih krilih in trikojih… junak se je takrat oblačil kot nežna duša in se jim globoko klanjal, pripravljen umreti ne samo za domovino, ampak tudi zanje. Pisci šlagerjev so pomagali, verjetno nezavedoma, omiliti grožnjo vojne: Tam poje mati "adieu, mein kleiner Gardeoffizier" … Ta čas zaznamuje tudi trend ženske emancipacije: ženska je odvrgla dolge obleke in kite, sprehaja se brez steznika, kadi in - kljub cerkvenim opozorilom - plava gola na Kritzendorfškem kopališču… Pozneje, med vojno, ko se moški bojuje, ženska prevzame njegova dela,  podpira vse štiri vogale hiše in rojeva otroke... Po vojni je že spet v stari vlogi; privezana za ognjišče, da ostane finančno odvisna…"
"Na vas je, da presodite, če obstajajo podobnosti s sedanjostjo."  -- M. T. Escribano

Marie Thérèse Escribano; glasbena spremljava na piano: Herberth Url

Koncert je organiziral in financiral: Mesto žensk
V sodelovanju z: Cankarjev dom