3 Solos
"Mogoče se sliši grozno ..., a vendar se mi zdi, da se dobre stvari pogosto sprožijo v trenutku obupa. Obup, ki ti prepove uporabo utečenih stvari. Kot alergija." -- Vera Mantero
Ena
skrivnostna stvar, je rekel e. e. cummings* je hommage tropski sireni pariških kaberetov dvajestih
let prejšnjega stoletja Joséphine Baker, ki bi mu lahko rekli kar: "Vse,
kar ste si želeli vedeti o Joséphine Baker, pa si niste upali niti
pomisliti.". Joséphine Baker je bila črnska plesalka, pevka in igralka
(Zou-Zou in Princesa Tam.Tam) iz revne ameriške družine, ki je kot plesalka
zaslovela v Parizu v takrat razvpitem Folie-Bergère. Med vojno je sodelovala s
francoskimi uporniki, po njej je bila aktivna borka za človekove pravice in
mama družine Mavrično pleme, v kateri je posvojila 12 otrok. Leta 1975 so jo v
Parizu kot prvo žensko pokopali z vojaškimi častmi.
Ko so leta
1996 Veri Mantero ponudili, naj svojo koreografijo posveti Joséphine Baker
(eden od izbranih koreografov je bil tudi Mark Tompkins), je v inspiracijo
uporabila besede Joséphininega rojaka, modernega ameriškega pesnika e.e.
cummingsa, ki jo je opisal: "ena skrivnostna stvar, niti divja niti
civilizirana, onstran časa, v smislu da so čustva nad čisto logiko".
Joséphine Vere Mantero se pred nas postavi gola in prestopajoča se nad
prepadom biti, onstran blišča in divje erotike, in tako tragično privezana na
zemljo, kot je sam človeški trenutek.
"Olimpija
se zbudi, utrujena od sanjanja. Očitno je, da ima za sabo težko noč. Nespečnost
in bolečinski krči so zmotili njeno spokojnost, kar je razvidno iz njene
polti." Ali: "...ta
Olimpija, neke vrste ženska gorila, na postelji, popolnoma gola..."
In: "Auguste jeune fille je kurtizana, z umazanimi rokami in
razbrazdanimi nogami..." Pisalo se je leto 1865. Kritike so bile
namenjene upodobitvi Olimpije Eduarda Maneta. Za njegovo impresionistično sliko
mu je pozirala Victorine Meurent. "Prostitutka, pijanka ali pogumna in
uporna umetnica?" se sprašuje feministična umetnostna zgodovinarka
Eunice Lipton. Kot zgodovinska referenca je morda Manetu služila Olimpija, žena
Filipa Makedonskega II., ki naj bi z božansko kačo zaplodila Aleksandra in dala
ubiti moževo ljubico Kleopatro in njuno hči.
Olimpija Vere Mantero je svojska parafraza Manetove slike.
Petminutna palimpsestna mešanica impresionistične Olimpije in knjige L'asphixiante
Culture (Dušljiva kultura) Jeana Dubuffeta je "smešna in
napihnjena" (Liberation), bizarna interpretacija hkratnega pogleda
bralca/gledalca/modela.
Vera Mantero
nikoli ne jemlje plesa za nekaj samoumevnega. Kot plesalki se ji plesati nikoli
ne zdi samoumevno. Čemu plesati? Nenehno se postavlja to vprašanje. "Kaj nam ples govori? Kaj lahko jaz povem s plesom? Kaj
poskušam povedati medtem ko plešem?"
V svojem
improviziranem solu Kaj če bi najprej plesala...in mislila pozneje
tematizira ta tvorna vprašanja. V predstavi, nagrajeni na festivalu Mudanças
1994 in na Srečanjih koreografov v Bagnoletu 1996, se popolnoma iskreno
izlije v gib izkušnja njene notranjosti. Torej gib pred mislijo, pred besedo,
pred začetkom in za konec.
One
mysterious Thing, said the e.e. cummings
Koncept in
izvedba: Vera Mantero; rekviziti: Teresa
Montalvão; karakterizacija: Carlota Lagido, Ana Araújo; luč: João Paulo Xavier; izvršni producent: Forúm
Dança; s pomočjo: Casa de Juventude de Almada, Re.Al / Amascultura;
produkcija: Culturgest (Homage to Josephine Baker); 20 minut, 1996.
Olympia
Koncept in
ples: Vera Mantero; luč: João Paulo Xavier; besedilo: Jean Dubuffet; glasba: Gravation de musique Indien; 5 minut, 1993.
Perhaps
she could dance first… … and think afterwards
Ples: Vera Mantero; scenografija: André Lepecki; glasba:
Thelonius Monk “Ruby, My Dear”; kostumografija/: Vera Mantero;
oblikovanje luč: João Paulo Xavier; produkcija: Pós
d’Arte 1991; s finančno pomočjo: Instituto da Juventude; s
pomočjo: Companhia de Dança; na pobudo Klapstuk
Festival 91 (on the occasion of Europalia Portugal), 20 minut, 1991.
Produkcija
in organizacija: Mesto žensk
V
sodelovanju z: Mladinsko gledališče
