Spears into Hooks
“Glej: to je izganjanje hudiča, razkrinkanje sil zla, zaklinjanje duhov iz bližnje in sedanje zgodovine. Spears into Hooks je elektronska opera. Brez prijetnih in lahkotnih melodij, brez pomirjujočih zvokov, ki bi te zazibali v iluzijo vedrine, brez zabave, brez odrešitve. Spears into Hooks je opozorilni alarm. Je za ljudi močnega duha.”
Svoj najnovejši projekt Spears
into Hooks predstavlja v obliki elektronske opere, ki je v celoti posvečena konfliktu
med Izraelci in Palestinci. Kakor čedalje več intelektualcev in umetnikov s
Srednjega vzhoda, tudi Asherjeva verjame, da ni druge možnosti, kot poskušati
doseči mirno sobivanje med dvema narodoma, ki
živita na tem območju. Prav tako je prepričana, da bo resnično in vzajemno
razumevanje med narodoma mogoče le, če bodo nočne more in duhove, ki preganjajo
kolektivni duh na obeh straneh, brez milosti prignali na plan in se z njimi
junaško soočili in obračunali.
Dobrodošli v nočni mori
dvajsetega stoletja! Asherjeva kot neke vrste obsedena šamanka elektronske dobe
pooseblja dvoumne in nasprotujoče si značilnosti. Splazi se pod kožo ‘shadida’
(islamski samomorilski komandos: ”še en veren fant ponovno opravlja dela
svetnika (…) na nebu me nihče ne zataji”), nato se prikrade v telo zapornika v
nekem izraelskem političnem zaporu ali v bolno dušo norega ‘ljubljenega
komandanta’ v koncentracijskem taborišču Birkenau (“Wunderbar”). Za trenutek je
maščevalni Bog, namenjen kaznovati človeško raso za njeno krutost in neumnost,
naslednji trenutek pa je že anonimna begunka, ki poskuša rešiti svojega otroka.
Predstava Meire Asher je intenzivno, črno in mučno poročilo iz vojne cone. Kot
bi gledali snemanje filma na frontni črti, na krutem in nesmiselnem bojnem
polju. Njena inteligentna, večplastna glasbena podlaga prikliče Boschevim
slikam podobne apokaliptične podobe, ki žgejo očesno mrežnico.
Za trenutek se zdi, da poslušamo
opero Kurta Weilla, v naslednjem trenutku pa slišimo brutalni elektronski
utrip… nato pa, kot bi odrezal, digitalni hrup preglasi oglušujoča tišina.
Asherjeva postavlja jezne krike (ki spominjajo na eksorcistične zvoke Diamande
Galas) ob melanholične melodije romsko-makedonskih trobil Kočani Orkestra ali
ob valček Johana Straussa. Enkratni zvok in vizualni del predstave začutite
globoko v želodcu. Iz dvorane nihče ne odide hladen in neopredeljen, za to pa
pri vsem skupaj tudi gre. Meira Asher: ”Ta projekt je opozorilni alarm.
Prikazuje posameznika kot žrtev ponavljajoče se in brutalne realnosti, ki nas
zlahka zasvoji. Realnosti, ki povzroča kronični bolezni, ki se naselita v
vsakem: bojazen in otopelost.”
Vokal, elektronika, bobni: Meira Asher; zvok, elektronika: Daniel De Jong; luč: Jackie Shemesh; video: Jens Greuner & Meira Asher; scena: Andreas Harder; video operater: Thomas Hutzler; soprodukcija: Grand Theatre (Groningen), Sophiensaele (Berlin) & Meira Asher.
Organizacija: Cankarjev dom
Pokrovitelj koncerta: Adria Airways
