Sonja Savić in jaz

Nekoč v osemdesetih letih tega stoletja sem v metliškem kinu videla tudi dva jugoslovanska filma, ki sta prihajala iz Beograda.
Spomnim se, da sta me oba navdušila. Zgodb se danes več ne spomnim, ostala pa sta mi naslova: Šećerna vodica in Živeti kao sav normalan svet. Glavno vlogo je igrala Sonja Savić. Bila je tako lepa in odlična, tako ‘filmična’, kot da bi se kamera dobesedno zaljubila v njeno krhko in erotično podobo. Sonja je bila drugačna, ženska in otroška obenem, njena lepota je bila moderna in klasična, takšna kot pri Greti Garbo. Tudi v njeni lepoti je nekaj žalostnega, ranljivega, nepozabnega. Ena sama je bila in ostaja Sonja Savić. Zvezda. Kult osemdesetih. Zame sta bili ona in Ekatarina Velika tisto najpomembnejše, najboljše, kar je prišlo iz Beograda.
Seveda Sonja ni bila kult samo zaradi svoje lepote in odličnih igralskih sposobnosti. Igrala je filmske vloge modernih punc in žensk, s katerimi smo se takratne punce in ženske identificirale. V filmskih likih in načinu, kako jih je igrala, smo videle del sebe, kot smo bile ali kot bi si želele biti. Tisto, kar nam je Sonja ponujala s filmskega platna, je bilo resnično in realistično. Bilo pa je tudi glamurozno, ker je njena filmska podoba tako sijala.Fascinanten ni bil samo Sonjin obraz, temveč njena celotna podoba: način, kako se je premikala, njen glas in njena golota. Prepričana sem, da so fantje in moški sanjali o njej, da so podoživljali gole prizore iz filmov, da so si jo želeli, da so iskali v svojih puncah in ženskah nekaj tistega, kar je bila filmska Sonja Savić.
Sonja Savić je bila nedvomno filmska junakinja osemdesetih. Generacijsko gledano pa je postala kult zaradi svoje celotne osebnosti, zaradi svojih izjav. Konec osemdesetih
sem na televiziji gledala dokumentarec o njej, o njenem vsakdanjem življenju. Sedi v parku, z mastnimi lasmi, v širokih kavbojkah, izgleda zapuščeno in pripoveduje o svoji in naši realnosti, o mraku...
In vsi se sprašujejo: kaj se je zgodilo s Sonjo Savić? Ne sprašujejo se samo tisti, ki se počutijo enako - ti vejo, razumejo. In teh je po vsej takratni Jugoslaviji precej. Tako oni kot Sonja najdejo dom v undergroundu, v punku, v prepovedanem, v odvisnostih. Neprilagodljivi, občutljivi, ranljivi, nezadovoljni... Nekateri so danes že mrtvi, drugi so preživeli, eni malo bolj, drugi malo manj. Sonja Savić je preživela.
V novembru 1998, ko s sestro Ido ‘skitava’ po republikah bivše Jugoslavije, da bi posneli Cesto bratstva in enotnosti, mi prijateljica Marija v Novem Sadu pravi: Je l’ hoćeš da radiš intervju sa Sonjom Savić? Znaš, ona je moja prijateljica...
Večina vas, ki to bere in ste videli Cesto, drugo že ve. Sonja nastopa v mojem filmu. Sedi pred kamero in ima sklonjeno glavo, vprašam: Sonja, kako živiš v devetdesetih? Pogleda me, čudno se nasmehne, skloni glavo in solze ji pridejo na oči. Gledam skozi objektiv in snemam, solze tudi meni zalijejo oči, ne vidim več skozi objektiv, v krču še bolj zagrabim kamero, s prstom na levi roki si obrišem solze in snemam naprej. Sonja pripoveduje o svoji generaciji, o vojni, o življenju v Beogradu... Pripoveduje tudi o smrti Milana Mladenovića, pevca Ekatarine Velike, o njihovem zadnjem koncertu v Novem sadu, v solzah pripoveduje o njihovem komadu Jadransko more “...zašto se ne javiš... zašto nam ne pišeš... gde li si, s kim si... s kim mi se tucaraš... ovde je hladno, ovde je zima, ovde je mrak... ja nemam posla i nemam s kim, da spavam... ja nemam gde da spavam... vodi me na Jadransko more, vodi me na Jadransko more... ja volim Jadransko more... mmm, tamo gde talasi zovu... bela jedra...”. Gledam skozi kamero, snemam, z zoomom si čisto približam Sonjin obraz, strese me, to je res ta obraz, ki ga poznam iz mladosti, ki sem si ga izrezala iz Stopa, to je res Sonja Savić in še vedno je dekliška in lepa.
Sonja mi pozneje ob čaju pove, da ji gre slabo, da ni dela, da pa je v teh vojnih devetdesetih sama režirala tri filme, s prijatelji, brez denarja, underground filme in da ima samo originale, na eni Beti... Zbudi se moj organizacijski sistematični duh in ji pravim: “Sonja, to morava presnet, denar ni problem. Ti moraš imeti kopijo svojih filmov, tudi na VHS, jaz pa bom počaščena, če mi dovoliš, da si naredim kaseto s kopijami tvojih avtorskih filmov.”
Tako sva z Ido ostali v Beogradu še en dan in v prostorih B92 presnemavali Sonjine filme, ki si jih boste lahko ogledali v Kinoteki.
Med presnemavanjem sva se s Sonjo držali za roke in zdelo se mi je, da se poznava že 1000 let.
Sonja, zdaj ko se je ideja, da prideš v Ljubljano in pokažeš svoje filme, uresničila, ti samo še obljubim, da te odpeljem na Jadransko morje!
Maja Weiss