ČAROVNIŠKI TRIKI IN FEMINISTIČNA DEZILUZIJA

Performans Magično se začne z zvočnim posnetkom iz kultnega performansa Carolee Schneemann Interior Scrolliz leta 1975. Schneemann govori o spoznavni vlogi telesa, vendar je njen glas računalniško obdelan, robotski, prekinjen s piski. Režiserka Annie Dorsen in koreografinja-plesalka-performerka Anne Juren tako že v začetku jasno nakažeta koncept svojega dela: raziskati razlike med feminizmom 60-ih in 70-ih let in sodobnim feminizmom. Kot medij tega raziskovanja uporabita dialog s feminističnimi performansi iz druge polovice prejšnjega stoletja, ki jih poljubno kombinirata, premeščata in modificirata, dokler ne utelešajo njunega razumevanja problemov seksizma danes.

V prvem prizoru Juren zvesto poustvari Semiotics of Kitchen Marthe Rosler, vendar njeno abecedo kuhinjskih pripomočkov in hiperboličnih demonstracij njihove rabe nadgradi s preprostimi čarovniškimi triki in hitro postane jasno, da avtorici starih del nimata za nedotakljivih, nasprotno, iz muzejsko-performativnega okolja jih prestavita v gledališkega, celo banalno zabavljaškega in kljub temu, da je njuna predstava polna trikov in iluzij, je njuno sporočilo prav obratno, izpraznjeno vseh olepšav in pretvez.

Lahkotnemu prvemu prizoru sledi veliko bolj čustveno intenzivna predelava performansa Cut Piece Yoko Ono, v kateri Dorsen in Juren preigravata izvirnikovo vlogo publike in razmerje akterka – gledalka. Interakcija s perfomerko je ukinjena in ta svoja oblačila kos za kosom dokler ni popolnoma gola razreže sama. Pri tem za njo gori močen reflektor, ki osvetljuje publiko in Juren začasno spremeni v gledalko, ki v publiko strmi s trmastim pogledom in hkrati slabo prikritim občutkom nelagodja. Juren ne potrebuje več drugih, da bi jo ponižali, v imenu všečnosti in provokativnosti to stori sama. Magično tako po eni strani kritizirata seksualizirane obrazce, v katere družba sili ženske, in liberalni feminizem, ki jih na individualni ravni zagovarja kot emancipatorne, ne da bi prevprašal »svobodno« izbiro za njimi, po drugi strani pa se približata vprašljivemu diskurzu samoobjektifikacije, ki ob nespretni realizaciji za seksizem hitro okrivi kar ženske same.

Ukinitev iluzij je najbolj eksplicitna v naslednjem prizoru, ki kombinira ples iz Freeing the Body Marine Abramović in posnetke performansa Meat Joy Carolee Schneemann. Ples ni več osvobajajoč, ampak postane stopnjevanje mizoginije za smejočimi se, stiliziranimi in razgaljenimi ženskami Carolee Schneemann do njenega bistva. To želite v resnici, pravi trzajoča Juren, popolnoma golo, razosebljeno žensko telo. In hkrati je prav takšno neretuširano, nenadzorovano telo to, česar družba noče in plešoča podoba vzbuja nelagodje.

Tako kot se začne, se performans tudi zaključi z referenco na Interior Scroll in s čarovniškimi triki. Juren iz svoje nožnice v nasprotju s Schnemannim manifestom navihano potegne banalen nabor pisane rutke, električnih baterij in lučk za na novoletno smrečico. Vagina je morda še vedno stigmatizirana, vendar pa je njena mistifikacija preživeta, sodobni feminizem ne verjame več v esencializem in cisnormativnost. Dorsen in Juren vsekakor polemizirata s svojimi predhodnicami, vendar gre za konstruktivno kritiko in posodobitev njihovih sporočil in ne zgolj za agresivno dekonstrukcijo ali kot je Dorsen sama opisala svoj dvojen odnos do del, s katerimi vzpostavljata dialog: »Včasih se mi zdijo tako esencialistična, didaktična in zelo preprosta, ampak že naslednji dan jih dojemam kot prebrisana, inteligentna in duhovita, v njih odkrivam vedno nove pomene in sem ponovno navdušena« (P. Frank: »Magical« Feminist Art Show). Avtorici tako povzemata dileme medgeneracijskih feminističnih konfliktov, ki se na tej točki skoraj zdijo rdeča nit letošnjega Mesta žensk, in ponudita konstruktiven model za njihovo reševanje. (Ada Černoša)