Katja Šircelj: Skladna neubranost

Impresija kratkega filma Manon de Boer Neubrano (Dissonant, 2009)

»Intenziven, dinamičen, na trenutke celo brutalen ples je odraz njenega notranjega podoživljanja glasbe in spominov«

Neubrano (Dissonant, 2009), delo bruseljske vizualne umetnice Manon de Boer, je enajstminutni posnetek plesne improvizacije, ki predstavlja telo v vlogi glasbenega medija. Film, ki sta ga zaznamovala vrhunska plesalka Cynthia Loemij in minljivost 16 milimetrskega filmskega traku, je avdiovizualni eksperiment, ki od gledalca zahteva visoko mero pozornosti in potrpežljivosti.
V začetni sekvenci se kamera približa obrazu plesalke, v ozadju se vrtijo Tri sonate za violino skladatelja Eugèna Ysaÿea. Plesalka z zaprtimi očmi intenzivno vpija glasbo, njena obrazna mimika pa ves čas sledi melodiji, zdi se kakor, da jo nanjo vežejo močni spomini. Kamera se pomakne nazaj in plesalka zavzame plesni podij. Intenziven, dinamičen, na trenutke celo brutalen ples je odraz njenega notranjega podoživljanja glasbe in spominov, ki se kažejo skozi njene natančne ter stroge plesne gibe. Gibanje kamere vsake toliko prekine nekaj sekundna tema, ki jo povzroči menjava filmskega traku. Plesalka pleše naprej, gledalec pa je prepuščen zvokom njenega premikanja in glasbi, ki postane naenkrat povsem avtonomna.
Tokrat glavno vlogo odigra glasba – je namen in vodilo, ki osmišlja premikanje. Neubrano je čuten in skrivnosten. Zahteva predvsem, da ga poslušamo.