Zagovor pristranskosti

Danes se je v Aksiomi zaključila razstava Andreje Kulunčić Index.ženske in z njo javna akcija, s katero je umetnica pozivala ženske, da pokličejo brezplačno telefonsko številko in pustijo anonimno sporočilo, ali se počutijo zadovoljne, diskriminirane ali zlorabljene. Plakati na ljubljanskih ulicah in oglasi na trolah so omenjene kategorije opisali z vrsto kriterijev, ki so mimoidočim ženskam pomagali opredeliti svoje počutje – kar ni vedno lahko, če upoštevamo dejstvo, da svoja dejanja, odzive na dejanja drugih in svoj družbeni položaj pogosto upravičujemo in olepšujemo prav zato, da bi zanikale svojo stisko in jo na ta način vsaj začasno premagale.

Kriteriji za zadovoljstvo so bili: rada imam svoje delo, zanj prejemam primerno plačilo, zadovoljna sem s svojo partnersko zvezo, uživam v družbi svojih prijateljev_ic, moj glas in mišljenje štejejo ter svobodno se odločam o svojem življenju. Zlorabo so opredeljevale izkušnje psihičnega, fizičnega in ekonomskega nasilja: strah pred partnerjem, pogosto siljenje k seksu, izpostavljenost žalitvam in omalovaževanju ter odsotnost možnosti, da bi sama razpolagala s svojim denarjem ali lastnino. Pokazatelji diskriminacije so bili: moja skupnost ne upošteva mojih stališč, v službi ali pri iskanju službe je moj videz pomembnejši od mojih sposobnosti, moje materinstvo ali želja po otroku ogroža mojo službo, zaradi mojega socialnega položaja, spolne orientacije ali barve kože sem v neenakopravnem položaju in zaradi moje starosti me dojemajo kot nekoristno.   

Končni seštevek glasov ne more biti reprezentativen za vso Ljubljano, kaj šele vso Slovenijo, saj zaradi anonimnosti ne moremo vedeti, katere ženske so oglas opazile in se nanj tudi odzvale. Tudi o diskriminiranosti žensk, ki se v navedenih kriterijih ne morejo prepoznati, ker so brez službe ali partnerke_ja, bi se dalo razpravljati. Rezultat je kljub temu zgovoren: s svojim položajem je zadovoljna dobra tretjina (35 %) anketirank,  medtem ko se drugi dve tretjini žensk počutita bodisi diskriminirani (28,33 %) bodisi zlorabljeni (36, 67 %). Udeleženci_ke okrogle mize, ki je v okviru razstave Index.ženske potekal 9. oktobra v Aksiomi, so ob rezultatih zmajevale z glavo, vendar glavnina pogovora ni bila namenjena raziskavi Andreje Kulunčić, saj je umetnica želela, da priložnost izkoristimo za temo, ki se nam samim zdi najpomembnejša. Na pobudo moderatorke dr. Mirjam Milharčič Hladnik smo tako razpravljale_i o medijskih reprezentacijah žensk, torej področju, ki vsaj posredno vpliva na predstave, ki jih ženske gojimo o sebi, s tem pa tudi na rezultate ankete Index.ženske.  

Izhodiščno vprašanje okrogle mize je bilo, ali se je javni govor o ženskah v zadnjih sto letih spremenil, in če se je, katere spremembe opazimo. Mizoginije in seksizma je manj kot v preteklost, smo ugotavljale, po drugi strani pa tako v »resnih« kot »rumenih« medijih kar mrgoli podcenjujočih, žaljivih, nasilnih in tudi sovražnih izjav. Moderatorka je ob tem – podobno kot na otvoritveni okrogli mizi Mesta žensk – rekla, da ne more razumeti, kako je mogoče, da ženske, ki danes urejajo in soustvarjajo marsikateri medij, dopuščajo ali celo podpirajo seksistične objave.

Eden od odgovorov je bil, da to vprašanje odgovornost prenaša na ženske in pozablja na odgovornost moških urednikov in novinarjev, še bolj pa lastnikov medijev, ki v tekmi za branostjo, gledanostjo in kliki pogosto ciljajo na najnižji skupni imenovalec, torej podžigajo prav sovražnost in agresijo. Slednja, je dodala Milena Kosec, ni naperjena samo proti ženskam, temveč proti vsem manjšinam, občutimo pa jo na vsakem koraku, kot splošno stanje duha v tej družbi, ki se je poslovila od prijaznosti, sočutja in solidarnosti ter prevesila v tekmovanje vseh proti vsem. Druga sogovornica je poudarila, da je tako v medijih kot v vsakdanjem življenju zasmehovana predvsem ženstvenost, s katero povezujemo samo določene ženske in moške, medtem spoštujemo tiste ljudi, ki zagovarjajo vrednote, povezane z možatostjo. V tem smislu bi lahko rekli, da se mora ženska, ki želi uspeti, najprej spremeniti v moškega oziroma posvojiti patriarhalno miselnost ali vsaj nastop. Ana Grm je ob tem opozorila na nevarnost esencializiranja razlik med moškimi in ženskami, ki zgolj obnavlja dvospolni red, v katerem ni prostora za družbenospolno raznolikost in dvoumnost. Vesna Leskošek se je strinjala, da sta možatost in ženstvenost fiktivni oznaki, ki ju lahko vsakdo napolni z vsebino, ki odgovarja trenutnim potrebam, da pa je, na primer, tveganje revščine v Sloveniji veliko večje za ženske, posebej starejše ženske, zato lahko o dejanski neenakosti govorimo brez strahu pred esencializacijo.

Pogovor v Aksiomi se je dolgo gibal okrog vprašanja, kaj lahko storimo za zmanjšanje seksističnega in homofobnega medijskega govora. Večkrat smo izpostavili_e pomen nadzora, ki ga s pritožbami in protestnimi pismi nad mediji lahko izvaja kdorkoli. Pritožbo lahko naslovimo na sam medij, če to ne zaleže, na druge medije (vključno s socialnimi), v primeru RTV SLO na njihovega varuha pravic gledalcev in poslušalcev, v skrajni instanci pa tudi na Častno razsodišče Združenja novinarjev in publicistov. Če gre za oglase, je vsaj v teoriji pravi naslov Oglaševalsko razsodišče Slovenske oglaševalske zbornice. Udeleženke pogovora, ki so te možnosti že preskusile, so povedale, da so pritožbe le redko uspešne, predvsem takrat, kadar je pritisk množičen in ne prihaja le s strani posameznice ali enega samega društva, saj tovrstnih zahtev ne jemljejo resno, kaj šele, da bi sporne vsebine umaknili in se zanje opravičili. Kljub temu velja poskusiti: RTV SLO je zaradi prijav sovražnega govora s svojega portala že pred časom umaknila blog Romana Vodeba, neka radijska postaja je pred dvema dnevoma zaradi pritožbe Društva za nenasilno komunikacijo umaknila do žensk nasilen oglas.

Sama sem omenila možnost javnega sramotenja osebnosti, ki širijo seksistični in homofobni govor s položajev moči – v upanju, da se bodo naslednjič raje ugriznili v jezik. Njihove izjave lahko objavite na spletni strani Sramotilni steber, ki je nastala na pobudo posameznic, povezanih s skupinami Lezbično-feministična univerza, Vstajniške socialne delavke in Rdeče zore. Slednje na vsakoletnem festivalu izberejo najbolj žabotno izjavo in jo »nagradijo« z bodečo nežo. Na področju oglaševanje tovrsten nadzor na mednarodni ravni izvaja blog Sexist Radar. Obe pobudi se ponašata s humornim pristopom, ki, kot so omenile nekatere sogovornice, v javnosti naleti na boljši odmev kakor suhoparne pritožbe (kar seveda ne pomeni, da niso nujno potrebne). K temu bi dodala potrebo po odkritem izražanju besa in ogorčenosti, ki ju vsesplošna ravnodušnost in cinizem zlahka zavrneta kot »histerično kričanje«, a ne glede na to pomembno razširita polje možnih odzivov na histerično oklepanje patriarhalnih vzorcev obnašanja in delovanja. Shod Noč je naša!, ki bo 22. novembra potekal na ljubljanskih ulicah, gotovo spada med tovrstne akcije.  

Lev Kreft je komentiral, da celoten pogovor preveva želja po nepristranskosti, medtem ko sam meni, da imajo diskriminirani ljudje dolžnost biti pristranski, saj se šele z njihove perspektive vidi, v kako nepravični družbi živimo. Dodal je, da v medijih pogreša bolj radikalna feministična stališča, ki bi povečala občutljivost javnosti za položaj diskriminiranih in na ta način zmanjšala potrebo po zatekanju k prijavam in pritožbam. Mediji, kjer lahko spremljamo in soustvarjamo odločno feministična in LGBT stališča, seveda obstajajo: imamo spletni portal Spol.si, radijsko oddajo Sektor Ž, revijo Narobe, posebne številke Časopisa za kritiko znanosti in veliko strokovne literature. (Imeli_e smo tudi reviji Delta in Lesbo, a sta žal zamrli.) Ker gre za dokaj obrobne medije, se je ob opazki Leva Krefta pojavilo vprašanje, kako vstopat v večinske ali vsaj bolj odmevne medije na način, ki ne bo naletel na takojšnjo zavrnitev s strani urednic_kov, in ki bo obenem razumljiv za manj izobraženo in osveščeno bralstvo, ne da bi piske in pisci zato morali zamolčati svoj radikalizem.

Sledila je vrsta »smrtno resnih in na smrt smešnih« predlogov, kot se je izrazila Mirjam Milharčič Hladnik, o katerih boste, tako upam, lahko kmalu brale_i v rumenih, rdečih, roza, črnih, modrih, zelenih in tudi bolj(e) pisanih medijih.

Tea Hvala

Projekt Index.ženske.
Fotografije in video z razstave.
Fotografije in video z okrogle mize.