Silvia Federici v slovenščini

Pred ljubljanskim predavanjem in seminarjem Silvie Federici objavljamo povezave do redkih prevodov njenih esejev in edinega doslej objavljenega intervjuja v slovenščini. Ob gostovanju te vplivne feministične aktivistke, teoretičarke in predavateljice, poznavalke zgodovine kapitalizma in podpornice številnih emancipacijskih bojev, se obetajo novi intervjuji. Povezave do posameznih medijskih odzivov in intervjujev lahko v prihodnjih dneh poiščete na Facebook strani Mesta žensk. Objave je zbrala Tea Hvala.

Intervju:
»Okupacija in boj za reprodukcijo: feminizem, finance in gibanje #Occupy: intervju s Silvio Federici«
Pogovarjal se je Max Haiven, prevedla Sara Pistotnik. V: "Nesimo jih vun!" Premisleki vstajništva, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, letn. 40, št. 254 (2013), str. 132-138.

V intervjuju Silvia Federici premišljuje o gibanjih Occupy, njihovih predhodnikih in njihovem potencialu.  Gibanje odraža nov način političnega delovanja, ki je izšlo iz krize alterglobalističnih in protivojnih gibanj zadnjega desetletja in se napaja v srečanju feminističnega gibanja in gibanja za skupno.

Prevoda:
»Razvrednotenje dela žensk«, odlomek iz knjige Caliban and the Witch: Women, the Body and Primitive Accumulation (Autonomedia, 2004), str. 92–97. Prevedla Tea Hvala (mimogrede, pravilni prevod bi bil »ženskega dela«, ne »dela žensk«.) Povezava (ISSUU format, str. 52-55).

Celotna knjiga Caliban and the Witch (v angleščini) je v PDF formatu dostopna na spletni strani Libcom. V brezplačni PDF obliki je dostopna tudi zbirka esejev Silvie Fedrerici Revolution at Point Zero: Housework, Reproduction and Feminist-Struggle (PM Press, 2012). Obe knjigi sta izšli pod licenco Creative Commons (Attribution-NonCommercial-ShareAlike 3.0 Unported License).

Na blogu objavljamo (nelektoriran) prevod predavanja, ki je potekalo 28. oktobra 2006 v newyorški knjigarni Bluestockings Radical kot del kurza »This is Forever: From Inquiry to Refusal Discussion Series«. Besedilo je prevedla Klara Otorepec, prvič je bil objavljen na portalu Mi smo univerza! Izvirnik "Precarious Labor: A Feminist Viewpoint" je dostopen na tej povezavi.

Silvia Federici
»Prekarno delo: feministična perspektiva«

Prekarno delo je osrednji koncept v razpravah o kapitalistični reorganizaciji dela in razrednih odnosov v današnji globalni ekonomiji. Silvia Federici analizira potencial in omejitve tega koncepta kot analitičnega in organizacijskega orodja. Trdi, da je reproduktivno delo skrito območje dela in boja, ki ga mora gibanje prepoznati v svojem političnem delovanju, če želi zastaviti ključna vprašanja, s katerimi se soočamo pri organiziranju alternative kapitalistični družbi. Kako naj se borimo proti reproduktivnemu delu, ne da bi pri tem uničili same sebe in svoje skupnosti? Kako naj ustvarimo gibanje, ki bi se samo-reproduciralo? Kako naj presežemo spolne, rasne in generacijske hierarhije, zgrajene na mezdi? Predavanje je potekalo 28. oktobra 2006 v newyorški knjigarni Bluestockings Radical kot del kurza »This is Forever: From Inquiry to Refusal Discussion Series«.

 Danes bom predstavila kritiko teorije prekarnega dela, ki so jo razvili italijanski avtonomistični marksisti, zlasti Antonio Negri, Paolo Virno pa tudi Michael Hardt. To delo imenujem »teorija« zato, ker pogledi, ki so jih artikulirali Negri in ostali, presegajo preprost opis sprememb v organizaciji dela v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja skupaj s procesom globalizacije, na primer opis »prekarizacije dela«, dejstva, da delovni odnosi postajajo vse bolj diskontinuirani, vpeljevanja fleksibilnega delovnega časa oziroma »flexy time« in naraščajoče razdrobljenosti dela. Ti avtorji na prekarno delo, sodobni kapitalizem in naravo protikapitalističnega boja gledajo celostno. Pomembno je dodati, da ne gre preprosto le za ideje posameznih intelektualcev, temveč za teorije, ki so vrsto let obširno krožile v italijanskem gibanju in so pred kratkim postale vplivnejše tudi v Združenih državah, zato so v tem smislu postale tudi relevantnejše za nas.

Zgodovina in izvor prekarnega dela ter teorije nematerialnega dela

Moja prva premisa je, da je nujno uvrstiti vprašanje prekarnega dela na dnevni red. Ne le, da je naš odnos do mezdnega dela postal vse bolj diskontinuiran, poleg tega je razprava o prekarnem delu postala ključnega pomena za naše razumevanje načinov preseganja kapitalizma. Teorije, o katerih razpravljam, zajamejo pomembne vidike razvoja organizacije dela, vendar se vračajo k moško-osrediščenim predstavam o delu in družbenem boju. Razpravljala bom o tistih elementih teorije, ki so najrelevantnejši za mojo kritiko.

Pomembna premisa v italijanski avtonomistični teoriji prekarnega dela je, da je prekarizacija dela od poznih sedemdesetih let do danes odgovor kapitalizma na razredni boj v šestdesetih. Ta boj se je osredotočal na zavračanje dela oziroma, kot se glasi takratni slogan, na »več denarja, manj dela«. Šlo je za odgovor na cikel boja, ki je poskušal preseči prevlado kapitalizma nad delom in v tem smislu uresničil delavski upor proti kapitalistični delovni disciplini; proti življenju, ki ga uravnavajo potrebe kapitalistične proizvodnje; proti življenju, preživetem v tovarni ali pisarni.

Naslednja pomembna tema je globoka zakoreninjenost prekarizacije delovnih razmerij v nekem drugem premiku, do katerega je prišlo s prestrukturiranjem proizvodnje v osemdesetih. Gre za premik od industrijskega dela k delu, ki ga Negri in Virno imenujeta »nematerialno delo«. Negri in ostali avtorji so dokazovali, da je prestrukturiranje proizvodnje, do katerega je prišlo v osemdesetih in devetdesetih kot odgovor na boje v šestdesetih, sprožilo proces nadomeščanja industrijskega dela z drugačnim tipom dela na podoben način kot je industrijsko delo namestilo kmetijsko delo. Negri in drugi avtorji to novo obliko dela imenujejo »nematerialno delo«, ker trdijo, da se je z računalniško in informacijsko revolucijo spremenila prevladujoča oblika dela. V današnjem kapitalizmu prevladujejo oblike dela, ki ne proizvajajo fizičnih predmetov, temveč informacije, ideje, bivanjska stanja in odnose.

Z drugimi besedami, industrijsko delo – ki je bilo v prejšnji fazi razvoja kapitalizma hegemono – zdaj postaja manj pomembno; ni več motor, ki bi poganjal razvoj kapitalizma. Na njegovo mesto je stopilo »nematerialno delo«, ki je v svojem bistvu kulturno delo, kognitivno delo, informacijsko delo.

Italijanski avtonomisti verjamejo, da prekarizacija dela in pojav nematerialnega dela izpolnjujeta napoved, ki jo je Marx postavil v Grundrisse v slavnem poglavju o strojih. V tem poglavju Marx pravi, da se z razvojem kapitalizma proizvodnja vse manj zanaša na živo delo in vse bolj na integracijo znanosti, vednosti in tehnologije v procesu proizvodnje kot motorjev akumulacije. Virno in Negri vidita v premiku k prekarnemu delu izpolnitev napovedi zgodovinskega trenda kapitalizma. Pomembnost kognitivnega dela in razvoja računalniškega dela v našem času je torej v tem, da naj bi bila del zgodovinskega trenda kapitalizma, ki teži k redukciji dela.

Prekarnost dela je zakoreninjena v novih oblikah proizvodnje. Premik k nematerialnemu delu naj bi ustvarjal prekarizacijo delovnih razmerij, saj naj bi se kognitivno delo strukturno razlikovalo od industrijskega, fizičnega dela. Kognitivno in informacijsko delo se veliko manj zanašata na nenehno fizično navzočnost delavca na nekdanjem tradicionalnem delovnem mestu. Ritem dela je manj enakomeren, bolj fluiden in diskontinuiran.

Če povzamem: razvoj prekarnega dela in premik k nematerialnem delu za Nergija in ostale avtonomistične marksiste nista povsem negativna fenomena. Nasprotno, dojemajo ju kot izraz trenda, ki teži k zmanjševanju dela in s tem k zmanjševanju izkoriščanja, rezultat kapitalističnega razvoja in odgovor na razredni boj.

To pomeni, da nam razvoj proizvodnih sil danes že ponuja pogled na svet, v katerem je delo preseženo; v katerem se bomo osvobodili od nujnosti dela in vstopili v novo sfero svobode.

Avtonomistični marksisti verjamejo, da ta razvoj obenem ustvarja novo vrsto »skupnega«, ki izvira iz predpostavke, da nematerialno delo predstavlja preskok v socializaciji in homogenizaciji dela. Ideja temelji na tem, da so razlike med oblikami dela, ki so bile nekoč nadvse pomembne (npr. produktivno/reproduktivno delo, kmetijsko/industrijsko/»afektivno« delo), zabrisane, ker vse oblike dela težijo k asimililaciji in vključitvi v kognitivno delo. Poleg tega se povečuje subsumpcija vseh dejavnosti pod razvoj kapitalizma, vse služijo procesu akumulacije v času, ko se družba spreminja v gromozansko tovarno. Tako na primer izginja tudi razlikovanje med produktivnim in neproduktivnim delom.

To pomeni, da nas kapitalizem ne vodi le »onstran« dela, temveč ustvarja tudi pogoje za »poenotenje« [»commonization«] našega izkustva dela, saj ločnice začenjajo razpadati.

Vidimo lahko, zakaj so te teorije postale tako priljubljene. Vsebujejo utopične elemente, ki so še posebej privlačni za kognitivne delavce – za »kognitariat«, kot ga imenujejo Nergi in nekateri italijanski aktivisti. Z novo teorijo je bil izumljen tudi nov besednjak. Namesto proletariata imamo tako kognitariat. Namesto delavskega razreda imamo »multitudo«, saj naj bi koncept multitude zajel enotnost, ustvarjeno z novo socializacijo dela; ta koncept izraža »poenotenje« delovnega procesa, tj. vse večjo homogenizacijo delavcev v delovnem procesu. Vse oblike dela namreč vključujejo elemente »nematerialnega«, kognitivnega, računalniškega, komunikacijskega in podobnih vrst dela.

Kot sem omenila, je ta teorija postala zelo priljubljena med pripadniki generacije mladih aktivistov, ki so z leti šolanja in diplomami zdaj zaposleni v prekarnih razmerjih v različnih delih kulturne industrije ali v industriji proizvodnje znanja. Med njimi so te teorije zelo priljubljene zato, ker jim dopovedujejo, da se kljub bedi in izkoriščanju, ki ga doživljajo, vseeno premikamo k višji ravni proizvodnje in družbenih odnosov. To je generacija delavcev, ki dojema rutino »od devetih do petih« kot zaporno kazen. Svojo prekarnost vidijo kot nekaj, kar jim ponuja nove možnosti – možnosti, ki jih njihovi starši niso imeli ali pa so o njih le sanjali. Na primer, moški del mladine danes ni tako discipliniran kot njihovi starši, ki so lahko pričakovali, da bodo žene ali starši ekonomsko odvisni od njih. Danes lahko mladi moški računajo na družbene odnose, ki prinašajo precej manjšo finančno odvisnost. Večina žensk ima avtonomen dostop do mezde in pogosto noče imeti otrok.

Ta teorija je torej privlačna za novo generacijo aktivistov, ki kljub težavam, ki nastanejo s prekarnim delom, vidijo v njem določene možnosti. Iz tega želijo izhajati; ne zanima jih boj za delo za polni delovni čas. Vendar pri tem obstaja razlika med Evropo in ZDA. Na primer, v Italiji je v gibanju navzoča tudi zahteva po zagotovljenem dohodku. Imenujejo ga »fleksibilna varnost« oziroma »flex security«. Pravijo: brez dela smo, prekarni smo, saj nas kot take potrebuje kapitalizem, zato naj za to tudi plača. Na temo zagotovljenega dohodka je bilo ob različnih priložnostih že nekaj mobilizacij, še posebej ob 1. maju. V Milanu je gibanje ob letošnjem 1. maju proslavljalo »Svetega Prekarija« (»San Precario«), zavetnika prekarnih delavcev. Ta ironična ikona je del številnih shodov in protestov, ki so osredotočeni na vprašanje prekarnosti.

Kritika prekarnega dela

Zdaj bom prešla k svoji kritiki teh teorij – h kritiki s feministične perspektive. Pri razvijanju svoje kritike nočem zmanjšati pomena teorij, o katerih razpravljam. Služile so kot navdih za marsikatero politično organiziranje in si prizadevajo osmisliti spremembe, do katerih je prišlo pri organizaciji dela in ki so vplivale na življenje vseh ljudi. V Italiji je v zadnjih letih prekarno delo skupaj z bojem za pravice migrantov eno izmed glavnih področij mobilizacije.

Nočem zmanjšati pomena dela, ki se ukvarja z vprašanji prekarnosti. Jasno je, da je to, kar smo videli v zadnjem desetletju, nova vrsta boja. Prišlo je do nove vrste organizacije, ki se je odmaknila od omejitev tradicionalnega delovnega mesta. Kjer je delovno mesto predstavljala tovarna ali pisarna, danes opažamo tisto vrsto boja, ki se iz tovarne seli na »ozemlje« in povezuje različna delovna mesta ter gradi gibanja in organizacije, ki so zakoreninjeni na tem ozemlju. Teorije prekarnega dela se trudijo upoštevati novosti v organizaciji dela in boja; trudijo se razumeti nastajajoče oblike organiziranosti.

To je zelo pomembno. Obenem pa mislim, da ima to, kar sama imenujem teorija prekarnega dela, resne pomanjkljivosti, na katere sem namignila že v zgornji predstavitvi. Orisala jih bom, nato pa razpravljala o alternativah.

Moja prva kritika se nanaša na to, da je teorija osnovana na zmotnem razumevanju delovanja kapitalizma. Razvoj kapitalizma vidi kot premik k višjim ravnem proizvodnje in dela. V Multitudi Negri in Hardt dejansko zapišeta, da postaja delo »inteligentnejše«. To predpostavlja, da kapitalistična organizacija dela in razvoj kapitalizma že sama ustvarjata pogoje za preseganje izkoriščanja. Na neki točki naj bi se kapitalizem, oklep, ki skrbi za obstoj družbe, zdrobil, in potenciali, ki so se medtem razvijali v tem okviru, naj bi se osvobodili. Na delu je predpostavka, da ta proces že poteka v trenutni organizaciji proizvodnje. Po mojem gre za napačno razumevanje učinkov restrukturacije, ki sta jo proizvedla kapitalistična globalizacija in neoliberalni obrat.

Negri in Hardt ne opazita dejstva, da je velikanski preskok v tehnologiji, ki sta ga zahtevali digitalizacija dela in vključevanje informacij v delovni proces, nastal na račun velikanskega povečanja izkoriščanja na drugi strani procesa. Med računalniškim delavcem in delavcem v Kongu, ki izkopava tantal s svojimi rokami in poskuša preživeti (potem ko je bil razlaščen in pavperiziran po mnogih krogih strukturnega prilagajanja, po ponavljajočih se krajah zemlje ter naravnih virov, ki so pripadali njegovi skupnosti), obstaja kontinuiteta.

Temeljno načelo je, da je razvoj kapitalizma obenem vedno tudi proces ustvarjanja nerazvitosti. To zgovorno opiše Maria Mies: »Kar je na enem koncu kapitalistične dejanskosti videti kot razvoj, je na nekem drugem koncu nerazvitost.«

Avtonomistična teorija to povezavo popolnoma prezre; v bistvu je celotna teorija prežeta z iluzijo, da nas delovni proces zbližuje. Ko Negri in Hardt govorita o »postajanju-skupno« dela in s konceptom multitude zajemata novo skupnostnost [commonism], ki naj bi nastala z razvojem produktivnih sil, prezreta večino tega, kar se dogaja s svetovnim proletariatom.

Ne vidita, kako kapitalizem uničuje življenja in okolje. Ne vidita, da je restrukturacija proizvodnje merila na restrukturacijo in poglabljanje delitev v delavskem razredu, namesto da bi jih odpravila. Zamisel, da razvoj mikročipa ustvarja novo »skupno«, je zavajajoča. Skupnostnost je lahko le proizvod boja, ne pa kapitalistične proizvodnje.

Moja kritika Nergija in Hardta se nanaša tudi na to, da očitno verjameta, da je kapitalistična organizacija dela izraz višje racionalnosti in da je razvoj kapitalizma nujen za nastanek materialnih pogojev za komunizem. To prepričanje je v samem jedru teorije prekarnega dela. Na tem mestu bi lahko razpravljali, ali to predstavlja Marxovo misel ali ne. Komunistični manifest vsekakor govori o kapitalizmu v teh terminih in v nekaterih poglavjih o tem govorijo tudi Grundrisse. Vendar pri tem ni jasno, ali je to prevladujoča tema Marxovega dela, zlasti Kapitala.

Prekarno delo in reproduktivno delo

Naslednja kritika teorije prekarnega dela je, da predstavlja delo kot spolno nevtralno. Predpostavlja, da reorganizacija proizvodnje odpravlja razmerja moči in hierarhije, ki obstajajo znotraj delavskega razreda na osnovi spola in starosti, zato ne obravnava teh razmerij moči; ne vsebuje teoretskih in političnih sredstev, s katerimi bi lahko mislili njihovo rešitev. Pri Negriju, Virnu ali Hardtu ne zasledimo nikakršne razprave o tem, kako je mezda bila in ostaja sredstvo organizacije teh delitev in kako moramo zato pristopiti k mezdnemu boju na tak način, da ne postane instrument za nadaljnje delitve, temveč nam lahko pomaga, da jih oslabimo. Zame je to eden glavnih problemov, ki jih moramo obravnavati v tem gibanju.

Koncept Multitude nakazuje na to, da so vse delitve znotraj delavskega razreda izginile ali pa niso več politično relevantne. Vendar je očitno, da je to iluzija. Nekatere feministke so poudarile, da prekarno delo ni nov fenomen. Ženske so že od nekdaj v prekarnem odnosu do mezdnega dela. Toda ta kritika gre sama dovolj daleč.

Pri Negrijevi teoriji prekarnega dela je zaskrbljujoče tudi to, da prezre in obide enega izmed najpomembnejših prispevkov feministične teorije in boja, in sicer redefinicijo ženskega neplačanega reproduktivnega dela kot ključnega vira kapitalistične akumulacije. V redefiniciji gospodinjskih opravil kot dela – ne kot osebnega servisa, temveč kot dela, ki proizvaja in reproducira delovno silo – so feministke odkrile novo ključno polje izkoriščanja, ki sta ga Marx in marksistična teorija povsem prezrla.

Obstaja šibek odmev feministične analize – ki ji je le stežka priznana veljavnost – pri vključevanju t. i. »afektivnega dela« v razpon delovnih aktivnosti, ki so označene kot »nematerialno delo«. Vendar pa Negri in Hardt ponudita le primer žensk, ki delajo kot stevardese ali delavke v prehrambni industriji;  in ki jih imenujeta »afektivne delavke«, ker se od njih pričakuje, da se smehljajo strankam.

Kaj je torej »afektivno delo« in zakaj je vključeno v teorijo nematerialnega dela? Predstavljam si, da zato, ker naj ne bi proizvajalo otipljivih izdelkov, temveč »bivanjska stanja«, tj. občutke. Še enkrat glasno poudarjam, da v tem vidim kost, vrženo feminizmu, ki ga ni več mogoče prezreti, glede na to, da danes predstavlja perspektivo, ki ima kar nekaj družbene podpore. Toda koncept »afektivnega dela« odvzame feministični analizi gospodinjskega dela vso njeno demistifirajočo moč. Dejansko ponovno premesti reproduktivno delo v svet mistifikacije, s čimer predlaga, da je reprodukcija ljudi le stvar proizvajanja »čustev«, »občutkov«. To se je nekoč imenovalo »delo iz ljubezni«; Negri in Hardt sta namesto tega vpeljala  pojem »afektivnost«.

Feministična analiza funkcije, ki jo ima spolna delitev dela, funkcije spolne hierarhije, analiza načina, kako je kapitalizem uporabil mezdo, da je mobiliziral žensko delo v reprodukcijo delovne sile – vse to se v oznaki »afektivno delo« izgubi.  

Dejstvo, da je ta feministična analiza prezrta v Negrijevih in Hardtovih delih, potrjuje moje sume, da teorija prekarnega dela izraža interese le določene skupine delavcev, četudi predpostavlja, da nagovarja vse delavce, zbrane v velikem kotlu Multitude. V resnici teorija prekarnega in nematerialnega dela nagovarja tiste delovne okoliščine in delavce, ki delajo na najvišji ravni kapitalistične tehnologije. Njena brezbrižnost do reproduktivnega dela in predpostavka, da vse delo ustvarja skupno, zakrivata dejstvo, da se ukvarja z najbolj privilegiranim delom delavskega razreda. To pa pomeni, da to ni teorija, ki bi jo lahko uporabili za gradnjo samo-reproduktivnega gibanja.

Za to nalogo je nauk feminističnega gibanja še vedno ključnega pomena. Feministke so v sedemdesetih letih poskušale razumeti izvor zatiranja in izkoriščanja žensk ter spolnih hierarhij. Opisujejo jih kot izhajajoče iz neenake delitve dela, ki ženske sili, da z delom prispevajo k reprodukciji delavskega razreda. Ta analiza je bila osnova radikalne družbene kritike, katere posledice moramo še doumeti in razviti.

Ko smo omenili, da je gospodinjsko delo pravzaprav delo za kapital, da prispeva k akumulaciji kapitala, četudi je neplačano, smo v naravi kapitalizma kot proizvodnega sistema prepoznali nekaj izjemno pomembnega. Spoznali smo, da je kapitalizem zgrajen na neizmerni količini neplačanega dela, da ni zgrajen izključno ali predvsem na pogodbenih odnosih; da mezdno razmerje zakriva neplačano delo, podobno suženjskemu, na katerem temelji akumulacija kapitala.

Prav tako smo z omembo gospodinjskega dela kot dela, ki reproducira ne le »življenje«, temveč tudi »delovno silo«, začeli ločevati med dvema različnima sferama našega življenja in dela, ki se zdita neločljivo povezani. Postajamo zmožni misliti boj proti gospodinjskemu delu, zdaj zastavljen kot boj proti reprodukciji delovne sile, reprodukciji najpomembnejšega blaga, ki si ga kapital lasti, tj. delavčeve zmožnosti za delo, delavčeve zmožnosti biti izkoriščan. Z drugimi besedami, ko smo v tem, čemur pravimo »reproduktivno delo«, prepoznali območje akumulacije in s tem območje izkoriščanja, smo lahko v reprodukciji prepoznali območje boja in – kar je zelo pomembno – zasnovali protikapitalistični boj proti reproduktivnemu delu, ki ne bo uničil nas ali naših skupnosti.

Kako se boriti proti reproduktivnemu delu? Tu ne gre za boj, podoben tistemu v tradicionalnih tovarniških okoliščinah, na primer, boj proti hitrosti tekočega traku, saj so na drugi strani našega boja ljudje, ne stvari. Ko izjavimo, da je reproduktivno delo območje boja, se moramo takoj soočiti z vprašanjem, kako se boriti na tem področju, ne da bi pri tem uničili ljudi, za katere nam je mar. To je problem, ki ga dobro poznajo tako matere kot učiteljice in medicinske sestre.

Zato je tako ključnega pomena, da smo zmožni ločiti med stvaritvijo človeških bitij na eni strani in našo reprodukcije teh bitij kot delovne sile na drugi strani; našo reprodukcijo bodočih delavcev, ki morajo za to biti primerno usposobljeni, disciplinirani in nadzorovani, pri čemer njihove potrebe in želje niso nujno upoštevane.

Za feministke je bilo pomembno opažanje, da velik del gospodinjskega dela in vzgoje v bistvu predstavlja nadzorovanje otrok, ki naj bi se tako prilagodili določeni delovni disciplini. Tako smo uvidele, da z zavračanjem širših območij dela osvobodimo ne le sebe, temveč tudi naše otroke. Videle smo, da naš boj ni potekal na račun ljudi, za katere nam je mar, četudi smo pri tem preskočile pripravo nekaj obrokov ali čiščenje tal. Pravzaprav je naša zavrnitev odprla pot njihovemu zavračanju in s tem tudi začela proces njihove osvoboditve.

Ko smo videli, da smo namesto reproduciranja življenja širili kapitalistično akumulacijo, ko smo definirali reproduktivno delo kot delo za kapital, smo tudi odprli možnost za proces rekompozicije med ženskami.

Pomislimo na primer gibanja prostitutk, ki ga zdaj imenujemo gibanje »spolnih delavk«. V Evropi lahko zasledimo nastanek tega gibanja v letu 1975, ko so številne spolne delavke v Parizu zasedle cerkev kot znamenje protesta proti novi ureditvi con, v čemer so videle napad na svojo varnost. Povezava med bojem, ki se je kmalu razširil po Evropi in Združenih državah, in feminističnim gibanjem za redefinicijo gospodinjskega dela, je bila jasna. Zmožnost opredelitve ženske seksualnosti kot dela je privedla do povsem novega načina razmišljanja o spolnih razmerjih, tudi gejevskih. Zaradi feminističnega in gejevskega gibanja smo začeli razmišljati o načinih, na katere kapitalizem izkorišča našo seksualnost in jo spreminja v »produktivno«.

Se pravi, razumevanje neplačanega dela in proizvodnje, ki poteka tako doma kot zunaj doma, kot reprodukcije delovne sile, je bilo velikanski preboj. Omogočilo je premislek o vsaki razsežnosti vsakdanjega življenja – o vzgajanju otrok, razmerji med moškimi in ženskami, homoseksualnih razmerji in seksualnosti nasploh – v odnosu do kapitalističnega izkoriščanja in akumulacije.

Ustvarjanje samo-reproduktivnega gibanja

Ko smo ponovno premislili potencial vseh razsežnosti vsakdanjega življenja za osvoboditev in izkoriščanje, smo uvideli različne povezave med ženskami in njihovimi boji. Začeli smo se zavedati možnosti »zavezništva«, ki si ga prej nismo predstavljali, pa tudi možnosti premoščanja delitev, ki so nastale med ženskami, in sicer spet na podlagi starosti, rase in spolne usmerjenosti.

Brez umevanja teh razmerij moči ne moremo zgraditi dolgoročnega gibanja. Prav tako moramo prepoznati nauke feministične analize reproduktivnega dela, saj nobeno gibanje ne more preživeti, če se ne ukvarja z reprodukcijo svojih članov. To je ena od šibkosti gibanja za socialno pravičnost v ZDA.

Protestiramo, organiziramo dogodke in to postane vrhunec našega boja. Analiza o tem, kako takšna gibanja reproducirati, kako reproducirati sebe, ni v jedru organizacije gibanja. Vendar bi moralo biti. Vrniti se moramo k zgodovinski tradiciji delavskega gibanja in njegovega organiziranja »vzajemne pomoči« ter znova premisliti to izkušnjo, pa ne zato, ker bi jo želeli reproducirati, temveč zato, da bi lahko danes v njej našli navdih.

Zgraditi moramo gibanje, ki bi na svoj dnevni red uvrstilo tudi lastno reprodukcijo. Protikapitalistični boj mora ustvariti oblike podpore in mora biti zmožen kolektivno graditi oblike reprodukcije.

Zagotoviti moramo, da soočanje s kapitalizmom ne bo potekalo zgolj v času protestov, temveč bo kolektivno potekalo v vsakem trenutku našega življenja. Dogajanje na mednarodni ravni dokazuje, da se šele z oblikami kolektivne reprodukcije skupnosti lahko oblikujejo zelo radikalni boji proti etablirani oblasti, boji, kakršen je boj avtohtonih prebivalcev v Boliviji proti privatizaciji vode ali boj tistih v Ekvadorju proti naftnim podjetjem, ki uničujejo avtohtono zemljo.

Rada bi sklenila s tem, da lahko na primerih bojev v Oaxaci, Boliviji in Ekvadorju vidimo, da najradikalnejših soočenj niso ustvarili intelektualni oziroma kognitivni delavci ali internetna »skupnost«. Ljudem v Oaxaci je v resnici dala moč resnična solidarnost, ki jih je povezovala – solidarnost, ki je, na primer, pripravila avtohtone prebivalce iz vseh delov države do tega, da so prišli podpret »maestros«, v katerih so prepoznali člane svoje skupnosti. Tudi v Boliviji imajo prebivalci, ki so preprečili privatizacijo vode, dolgo tradicijo skupnega boja. Izgrajevanje solidarnosti in razumevanje, kako preseči delitve med nami, je naloga, ki mora priti na dnevni red. Se pravi, glavni problem teorije prekarnega dela je v tem, da nam ne ponuja orodij, s katerimi bi lahko­ presegli delitve med nami. Prav te delitve, ki se nenehno poustvarjajo, so naša temeljna slabost, ko gre za našo zmožnost, da se upremo izkoriščanju in ustvarimo pravično družbo.

Prevedla Klara Otorepec.